Bitka pri Buxarju se je odvijala 23. oktobra 1764 in je bila ena najbolj usodnih bitk v zgodnji fazi britanske širitve v Indiji. Spopad je potekal med silami britanske Vzhodnoindijske družbe pod vodstvom majorja Hectorja Munra (Hectorja Munra) in združeno vojsko mogulskih vladarjev ter njihovih zaveznikov.

Strani in poveljniki

Mogulske sile so bile sestavljene iz koalicije dveh knežjih držav in imperatorske vojske: poveljnik ene strani je bil Mir Qasim (včasih zapisan tudi kot Mir Kasim), bengalski nawab, poleg njega pa je sodeloval tudi mogulski kralj Šah Alam II. Zaveznik mogulom je bil tudi nawab Avadh (Šuja-ud-Daula), ki pa je v virih imel ločene interese in omejeno usklajenost s preostalimi poveljniki (mogulskih vladarjev kot širša oznaka koalicije).

Nasproti njim je bila vojska britanske Vzhodnoindijske družbe, ki jo je vodil major Hector Munro. Munrova vojska je združevala evropske čete redne britanske vojske in dobro organizirane indijske enote (sepoy). Bitka se je zgodila v bližini mesta Buxar, takrat na ozemlju Bengalije, ob reki Ganges, približno 130 km zahodno od Patne.

Vojaške razmerje in potek spopada

Združene mogulske sile so po nekaterih ocenah štetele okoli 40.000 mož, medtem ko je bilo Munrove sile približno 10.000 mož; med njimi je bilo okoli 7.000 pripadnikov redne britanske vojske in njihovih lokalnih zaveznikov. Britanci so imeli prednost v disciplinirani pehoti, topništvu in taktičnem ukazovanju, medtem ko so bile mogulske sile organizacijsko razdrobljene.

Glavni vzroki za poraz mogulskih sil so bili:

  • pomanjkanje koordinacije in enotnega poveljstva med različnimi knezi in imperatorskimi poveljniki;
  • različni politični interesi zaveznikov, ki so oteževali odločne in usklajene manevre;
  • tehnična in taktična prednost britanske vojske, zlasti v uporabi topništva in disciplinirane pehote.

Izid in posledice

Bitka pri Buxarju se je končala z odločilno zmago britanske Vzhodnoindijske družbe. Poraženci so utrpeli večje izgube in politično oslabljenje, kar je omogočilo družbi, da je še okrepila svoj vpliv v regiji.

Najpomembnejši politični učinek bitke je bil dogovor, sklenjen v naslednjem letu: v avgustu 1765 je bila z Moguli podpisana pogodba (pogodba iz Allahabada), po kateri je Mogulski cesar Šah Alam II dal Vzhodnoindijski družbi pravico do izterjave državnih prihodkov (diwani) v Bengaliji, Biharu in Oriso. Ta prenos fiskalne moči je družbi omogočil nadzor nad javnimi prihodki in s tem dejansko civilno in finančno oblast v regiji — prelomnica na poti k britanskemu oblasti nad Indijo.

Mir Qasim je bil po porazu primoran bežati; njegovo upanje na vrnitev oblasti je zamrlo, medtem ko so se lokalni vladarji, kot je nawab Avadh, morali sprijazniti z izgubo ozemelj ali plačilom odškodnin. Za Vzhodnoindijsko družbo je bila zmaga pri Buxarju odločilna stopnica: iz trgovske in vojaške entitete je družba začela prehajati v dejanskega upravljavca ozemelj in zbiralca davkov, kar je utrdilo temelje britanskega kolonialnega sistema v naslednjih desetletjih.

Pomembnost v širšem zgodovinskem kontekstu

Bitka pri Buxarju velja za ključen dogodek v zgodovini britanskega osvajanja Indije, saj je privedla do institucionalizacije upravljanja in finančnega izkoriščanja bengalskega območja. Posledice so bile daljnosežne: spremembe v upravljanju, obdavčitvi in gospodarstvu Bengalije so vplivale na družbene in politične razmere v celotni severni Indiji ter pripravljale teren za poznejše razširjanje britanske oblasti po celotnem indijskem podkontinentu.