Tarantulina meglica (30 Doradus) - H II regija v Velikem Magellanovem oblaku

Tarantulina meglica (30 Doradus) v LMC — najaktivnejše območje zvezdnih izbruhov, z masivno kopico R136, izjemno svetlo in bogato s supernovnimi ostanki.

Meglica Tarantula (znana tudi kot 30 Doradus) je območje H II v Velikem Magellanovem oblaku (LMC). Sprva so jo imeli za zvezdo, vendar je Lacaille leta 1751 ugotovil, da gre za meglico. Kot H II regija je Tarantulina meglica sestavljena predvsem iz ioniziranega vodika; plin obsežno svetli, ker ga močno ultravijolično sevanje masivnih, vročih zvezd ionizira in segreva.

Lastnosti in svetlost

Meglica Tarantula ima navidezno magnitudo 8. Glede na razdaljo 49 kpc (160.000 svetlobnih let) je to izjemno svetel objekt. Njegova svetilnost je tako velika, da bi Tarantulina meglica metala sence, če bi bila Zemlji tako blizu kot meglica v Orionu. Ocena premera regije je približno 200 pc (kar je okoli 650 svetlobnih let), kar jo uvršča med največja znana območja zvezdne tvorbe v naši lokalni skupini galaksij.

Zvezdne kopice in masivne zvezde

V središču 30 Doradusa leži kopica NGC 2070, ki vključuje gostejšo skupino zvezd, znano kot R136. Ta skupina oddaja večino energije, zaradi katere je meglica vidna, saj vsebuje številne izjemno masivne in vroče zvezde. Ocenjena masa kopice je okoli 450.000 mas Sonca; taka koncentracija mladih masivnih zvezd pomeni, da kinetična energija iz zvezdnih vetrov in ultravijoličnega sevanja močno oblikuje okoliški plin. V prihodnosti bi se NGC 2070 morda lahko razvila v kroglasto kopico, ko se kopica gravitacijsko preuredi in izgubi preostali plin.

Skupina R136 vsebuje nekatere izmed najmasivnejših znanih zvezd — vključno z zvezdami, kot je R136a1, katerih ocenjene mase segajo v več sto krat mase Sonca. Te zvezde imajo kratek življenjski cikel in močno vplivajo na okolico preko intenzivnih vetrov in končnih eksplozij kot supernove.

Starejše kopice, supernove in ostanki

Poleg NGC 2070 so v meglici Tarantula še druge zvezdne kopice, med njimi veliko starejša Hodge 301. Najmasivnejše zvezde Hodge 301 so že eksplodirale v supernove, kar je ustvarilo zapletene ostanke in mehanske motnje v plinu. Najbližja supernova, ki so jo opazili od izuma teleskopa — supernova 1987A — se je zgodila na obrobju meglice Tarantula; njen progenitor je bila zvezda Sanduleak −69° 202 in dogodek je ponudil izjemno priložnost za neposredne študije supernov.

Pomen za astronomijo in opazovanja

30 Doradus je najaktivnejše znano območje zvezdnega izbruha v lokalni skupini galaksij. Zaradi relativno majhne razdalje v primerjavi z oddaljenimi zvezdimi izbruhi in ker je LMC manj kovinski kot Rimska cesta, je Tarantulina meglica pogosto uporabljena kot laboratorij za preučevanje nastanka masivnih zvezd, vpliva zvezdnih vetrov in supernov na širše okolje ter procesov samopogonjene ali sprožene zvezdne tvorbe.

Opazovanja 30 Doradusa potekajo v vseh valovnih dolžinah: optično (slike, na primer z Hubble teleskopom, so ikonične), infrardeče (razkrivajo vetrne oblačnosti in novorojene zvezde skozi prah), radiovno (povezujejo s hladnim molekularnim plinom) in rentgensko (prikazujejo vroč plin, šoke in ostanke supernov). Sodobni instrumenti, kot so ALMA, Chandra in vesoljski infrardeči teleskopi, so prispevali k razumevanju strukture meglice, gostote in dinamike molekularnih oblakov ter vpliva masivnih zvezd na okolico.

Zaključek

Tarantulina meglica je ključni objekt za razumevanje, kako masivne zvezde nastajajo in oblikujejo svoje okolje. Zaradi bližine in intenzivnosti zvezdne tvorbe v njej je ostala v središču opazovalnih in teoretičnih raziskav ter ponuja vpogled v procese, ki so pomembni tudi za zgodnje faze razvoja velikih galaksij v vesolju.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je meglica Tarantula?

V: Kdaj so jo prvič odkrili?

V: Kako svetla je meglica Tarantula?

V: Kako velika je meglica Tarantula?

V: Katera zvezdna kopica leži v njenem središču?

V: Kakšna je ocenjena masa te kopice?

V: Katera supernova se je zgodila v bližini tega megličastega območja?

Išči po črki