Tasmanski hudič (Sarcophilus harrisii): značilnosti, vedenje in zaščita

Tasmanski hudič (Sarcophilus harrisii) je mesojed sesalec. Je močerad, kar pomeni, da ima majhno vrečo (torbo), v kateri nosi svoje mladiče. Gre za največjega živečega mesojednega torbavca na svetu. Je nočni sesalec, kar pomeni, da je podnevi običajno skrit in počiva, ponoči pa je aktiven. Danes tasmanski hudiči živijo le še v Tasmaniji, otoški zvezni državi Avstralije.

Značilnosti

Hudič je velik približno kot manjši pes: ima široko glavo, kratko telesno konstitucijo in robusten, razmeroma kratek rep. Samci so običajno večji od samic; samci lahko tehtajo 12 kg in so visoki 30 cm. Pogosto imajo črn ali temno rjav kožuh z belimi lisami na prsih ali bokih, vendar se vzorec razlikuje med posamezniki.

Njihove čeljusti in zobni aparat so izjemno močni glede na velikost živali: z močnim ugrizom lahko zdrobijo kosti in pojedo skoraj vse dele plena, vključno s krznom in notranjimi organi. Tudi glasovno vedenje je izrazito — hudiči oddajajo glasne, pogosto strašljive krike, piskanje in zavijanje, ki so del komunikacije in tekmovalnega vedenja pri hranjenju.

Vedenje, prehrana in razmnoževanje

Tasmanski hudiči so predvsem oportunistični plenilci in mrhovinarji. Lovijo manjše sesalce, ptice in plazilce, pogosto pa se hranijo tudi z obolelimi ali mrtvimi živalmi. Pri večjih trupih se zberejo tudi več posameznikov in med hranjenjem pogosto pride do hrupa, škrtanja zob in bojev, s čimer si uredijo vrstni red pri dostopu do hrane.

Razmnoževanje poteka običajno enkrat letno. Po kratki brejosti (približno tri tedne) se rodi več drobnih, nezrelih mladičev — pogosto jih je več kot deset — vendar ima samica le štiri bradavice v torbi, zato običajno preživijo le do štirje mladiči. Mladiči se v torbi razvijajo približno tri mesece, nato iz torbe začenjajo raziskovati in so navadno odstavljeni do štirih do petih mesecev. Spolne zrelosti dosežejo približno pri dveh letih.

Habitat in vloga v ekosistemu

Tasmanski hudiči zasedajo raznolike habitate po Tasmaniji: od obalnih področij, grmovij in odprtih travnikov do gozdov in skalnatih območij. Kot mrhovinarji igrajo pomembno vlogo pri čiščenju okolja, saj pospešujejo odstranjevanje ubitih živali in preprečujejo širjenje bolezni.

Zagroženost in zgodovina odnosa z ljudmi

Hudič je na avstralski celini izumrl pred približno 3.000 leti — torej že dolgo pred evropsko naselitvijo leta 1788 — in preživel le na Tasmaniji. V obdobju evropske kolonizacije so jih pogosto preganjali in ubijali; v 19. in zgodnjem 20. stoletju so bile razpisi in nagrade za ubite hudiče prispevali k upadu populacije. Na Tasmaniji so jih lovili, podjetje Van Dieman's Land Company je v tridesetih letih 20. stoletja celo ponujalo 25 centov za vsakega ubitega samca in 35 centov za vsako samico. Leta 1941 so tasmanske oblasti hudiče uradno zaščitile.

V novem času je največja grožnja hudičem nalezljiva rakasta bolezen obraza, znana kot Devil Facial Tumour Disease (DFTD). Ta prenosljiva oblika raka je od 1990-ih naprej povzročila dramatičen padec populacije na številnih območjih — v nekaterih regijah tudi za več kot 80–90 %. Poleg DFTD so pomembne grožnje še trki z vozili, izguba habitata, zastrupitve in včasih spopadi z domačimi živalmi.

Ukrepi za zaščito in ohranjanje

Za zaščito vrste so bile uvedene številne ukrepe:

• zakonska zaščita in prepoved lova (od 1941 naprej);
• programi za varovanje »rezervnih« populacij (insurance populations) v ujetništvu in na območjih brez DFTD,
• znanstveno raziskovanje bolezni DFTD z namenom razvoja zdravil ali cepiva ter razumevanja prenosa;
• monitoring divjih populacij, reševanje poškodovanih živali in zmanjševanje smrtnosti zaradi vozil z ozaveščanjem ter prometnimi ukrepi;
• izobraževalne akcije in sodelovanje z lokalnimi skupnostmi ter turizmom za podporo ohranjanju vrste.

Kaj lahko storimo

Če želite pomagati ohranjati tasmanskega hudiča, lahko:

• podpirate raziskave in organizacije, ki delajo na ohranjanju vrste;
• na Tasmaniji vozite previdno in upoštevajte opozorila, še posebej ponoči;
• ne hranite divjih hudičev z domačo hrano, saj to lahko spremeni njihovo vedenje in poveča konflikte z ljudmi;
• pripomorete k širjenju pravilnih informacij o bolezni DFTD in ohranitvenih prizadevanjih.

Tasmanski hudič je ikona Tasmanije in pomemben del tamkajšnjega ekosistema. Kljub velikim izzivom zaradi bolezni in drugih groženj potekajo intenzivni zaščitni in raziskovalni ukrepi, ki dajejo upanje za prihodnost vrste.

Bolezen

Leta 1996 so hudički začeli zelo bolehati in nato umirali z velikimi tumorji na obrazu. Bolezen tumorjev na obrazu hudičev je močno zmanjšala število hudičev in zdaj ogroža njihovo preživetje. Na nekaterih območjih je bilo 85 % hudičev obolelih za to boleznijo. V krajih, kjer so tumorje opazili najprej, se je število hudičev zmanjšalo za 95 %. Tumor se širi z ugrizom. Ker so vsi hudiči tesno povezani (premalo genetske raznolikosti), se tumorske celice ne pojavijo kot nove, zato se hudičev imunski sistem proti njim ne bori. Maja 2008 je bil tasmanski hudič uvrščen na seznam ogroženih vrst. Vlada Tasmanije poskuša izvajati programe za zmanjšanje vpliva bolezni. Ujetih je bilo približno 60 hudičev brez bolezni, ki naj bi jih obdržali kot skupino brez tumorjev za ponovno vzrejo. Znanstveniki so iskali načine, kako bi hudičem zagotovili odpornost, vendar do zdaj to ni bilo uspešno.

Nove raziskave so pokazale, da imajo hudiči otroke vedno prej, saj so se včasih razmnoževali pri dveh letih, zdaj pa se razmnožujejo pri enem letu. Včasih so imeli hudiči otroke vsako leto tri leta, zdaj pa umirajo, še preden lahko ustvarijo drugo leglo (družino).

Bolezen tumorja obraza

Genetika

Diabli imajo majhno genetsko raznolikost, kar je v skladu z "učinkom ustanovitelja". To pomeni, da se je majhno število živali nekoč iz Avstralije naselilo na Tasmanijo. Zato je bila njihova genetska raznolikost veliko manjša kot pri starševski populaciji. Bolezen, kot je sedanja, se je morda že zgodila in zmanjšala populacijo na majhno število. Te dogodke imenujemo "ozka grla populacije". Majhna populacija, ki je manj raznolika, je vedno izpostavljena izumrtju, saj nobena od živali morda ni odporna na okužbo.

Njegov genom je leta 2010 sekvenciral inštitut Wellcome Trust Sanger Institute. Obstaja nekaj upanja za njihovo preživetje, saj so bile od leta 2005 najdene tri samice, ki so delno odporne na bolezen.

Kariotip samca tasmanskega hudiča.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je tasmanski hudič?

V: Kaj pomeni biti nočni?

V: Kako je videti tasmanski hudič?

V: Kakšen zvok povzroča tasmanski hudič?

V: S čim se hrani tasmanski hudič?

V: Zakaj je tasmanski hudič izumrl na avstralski celini?

V: Kdaj je postal tasmanski hudič uradno zaščiten?

Išči po črki