Tay-Sachsova bolezen: genetska motnja HEXA — simptomi in vzroki

Tay-Sachsova bolezen: gen HEXA, simptomi in vzroki. Preberite o dedovanju, poteku bolezni, diagnostiki s krvnim testom in pričakovanjih za dojenčke.

Tay‑Sachsova bolezen (imenovana tudi sindrom Tay‑Sachs) je redka dedna motnja presnove maščob, ki prizadene predvsem živčni sistem. Do bolezni pride zaradi pomanjkanja encima heksozaminidaze A, kar vodi v kopičenje specifičnih lipidov (GM2 gangliozidov) v celicah, predvsem v živčnih celicah (nevronih), in s tem do postopnega propada živčnega tkiva.

Vzrok in dedovanje

Tay‑Sachsova bolezen je genetska bolezen. Do nje pride, če ima kromosom 15 okvaro gena HEXA, ki nosi navodila za sintezo heksozaminidaze A. Bolezen je avtosomno recesivna: otrok zboli le, če podeduje okvarjen gen od obeh staršev. Starša, ki nosita samo en okvarjen alel, običajno nimata simptomov (sta prenašalca), lahko pa preneseta gen na otroke.

Med nekaterimi populacijami je pogostnost prenašalcev višja — na primer pri ljudeh judovskega porekla ashkenazijske skupnosti je približno eden od sedemindvajsetih (1:27) prenašalec. Bolezen je pogostejša tudi v določenih drugih skupinah (npr. francosko‑kanadske skupnosti v Québecu, Cajunih v Louisiani in nekaterih romskih skupnostih).

Oblike bolezni in potek

• Infantilna oblika (najpogostejša): simptomi se običajno pojavijo pri približno 3–6 mesecih starosti. Otroci postopoma izgubljajo pridobljene motorične sposobnosti, razvijejo mišično hipertonijo ali šibkost, zmanjšan odziv na predmetne dražljaje, napade in izgubo vida. Pogost znak je značilna rdeča (»cherry‑red«) pega na mrežnici. Brez učinkovite terapije večina otrok umre v zgodnjem otroštvu (pogosto do 3–4. leta), pogosto zaradi zapletov, kot so pljučnica ali druge okužbe.
• Juvenilna in kasnejša (late‑onset) oblika: simptomi se pojavijo kasneje v otroštvu, adolescenci ali odraslosti. Potek je lahko počasnejši, simptomi pa vključujejo motorične motnje, težave z govorom, duševne spremembe in napade. Pri nekaterih odraslih so simptomi blagi in se lahko zamenjajo za druge nevrološke motnje.

Simptomi

Simptomi so odvisni od oblike bolezni in starosti ob začetku. Pri infantilni obliki med najpogostejše sodijo:

• pojava pri približno šestih mesecih starosti, upočasnjen razvoj in izguba pridobljenih sposobnosti;
• močan odziv na nenadne zvoke ali dražljaje ("odziv na preplah");
• izguba vida in značilna rdeča pega na mrežnici;
• mišična togost ali slabost, napadi (epileptični napadi);
• slabša prehrana, zmanjšana energija, pogoste okužbe.

Diagnoza

Diagnoza temelji na kombinaciji kliničnih znakov, oftalmoloških najdb (rdeča pega) in laboratorijskih testov:

• biokemični testi za aktivnost encima heksozaminidaze A v krvi ali fibroblastih;
• genetsko testiranje za mutacije v genu HEXA — omogoča potrditev bolezni in identifikacijo prenašalcev;
• prenatalno testiranje (analize iz amniocenteze ali korionskih resic) ter možnost preimplantacijske genetske diagnostike (PGD) pri postopkih z vitro fertilizacijo za pare z znanim tveganjem.

Zdravljenje in obvladovanje

Trenutno ni zdravila, ki bi bolezen ozdravilo. Zdravljenje je podporno in paliativno ter vključuje:

• obvladovanje napadov z antiepileptiki;
• fizioterapijo, delovno terapijo in podporo za hranjenje ter dihanje;
• zdravljenje zapletov, predvsem okužb (npr. pljučnica);
• psihosocialno podporo družinam in skrb za kakovost življenja.

V raziskavah se preučujejo različni pristopi, kot so genska terapija, nadomestno dajanje encima (enzyme replacement), zmanjšanje tvorbe substrata in hematopoetske matične celice, vendar so ti postopki še v eksperimentalni fazi in imajo omejitve (npr. prehod čez krvno‑možgansko pregrado).

Preprečevanje in svetovanje

Ker je bolezen dedna, ima pomembno vlogo genetsko svetovanje. Na voljo so testi za odkrivanje prenašalcev (krvni testi), ki so bili uvedeni v številnih skupnostih in so znatno zmanjšali število novorojenih z boleznijo. Če sta oba partnerja prenašalca, lahko pari razmislijo o možnostih, kot so prenatalno testiranje ali PGD.

Epidemiologija in zgodovina

Bolezen je redka v splošni populaciji, vendar je pogostejša v nekaterih etničnih skupinah (npr. ashkenazijski Judi). Izvedeni so bili množični presejalni programi, ki so zmanjšali število novorojenih z Tay‑Sachsovo boleznijo.

Bolezen je poimenovana po Warrenu Tayju in Bernardu Sachsu, ki sta jo koncem 19. stoletja prvič opisala. Tay je opazil značilno rdečo pego na mrežnici pri bolniku, Sachs pa je opisal celične spremembe bolezni. Kasnejše raziskave so v 20. stoletju pojasnile biokemični mehanizem — pomanjkanje encima heksozaminidaze A, odgovornega za razgradnjo GM2 gangliozidov.

Kje poiskati pomoč

Če obstaja družinska zgodovina Tay‑Sachsove bolezni ali če par načrtuje nosečnost in želi oceno tveganja, je priporočljivo genetsko svetovanje in testiranje pri specializiranih centrih. Pediatri, nevrologi in genetski svetovalci lahko pomagajo z diagnozo, načrtovanjem nege in informacijami o možnostih presejanja ter raziskavah.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bolezen Tay-Sachs?

V: Kako zbolimo za boleznijo Tay-Sachs?

V: Kateri so nekateri simptomi bolezni Tay-Sachs?

V: Kdaj se to stanje običajno pojavi prvič?

V: Kdo je odkril to motnjo?

V: Ali je za to bolezen na voljo kakšno zdravljenje?

V: Koliko primerov je bilo zabeleženih v 19. stoletju v primerjavi z 21. stoletjem?

Išči po črki