Tayberry (gozdna jagoda) – opis, lastnosti in pridelava

Tayberry (gozdna jagoda): opis, lastnosti in pridelava — izvedite vse o slajših, večjih in aromatičnih plodovih, sajenju, negi in izzivih pri obiranju ter pridelavi.

Gozdna jagoda je križanec med robido in rdečo malino. Genetski križanec je bil patentiran leta 1979. Gre za gojeno rastlino iz rodu grm iz družine Rosaceae; ime je dobila po reki Tay na Škotskem.

Plodovi so običajno podolgovati, temno rdeči do skoraj vijolični, veliko večji in slajši kot običajne maline. So močno aromatični in so po okusu pogosto primerjani z loganberry, a jih mnogi opisujejo kot bolj polne, slajše in bolj izrazite. V originalnem opisu so poudarili, da so plodovi aromatični in bolj izraziti kot pri loganberry, ki je prav tako križanec robide in rdeče maline.

Gojenje in nega: gozdna jagoda (tayberry) je trajnica z dvoletnimi poganjki (podobno kot druge vrste rodu Rubus). Najbolje uspeva v zmernem podnebju na sončnih ali rahlo zasenčenih rastiščih z dobro odcednimi, rodovitnimi tlemi z rahlo kislim do nevtralnim pH (približno 5,5–6,5). Priporočene nege vključujejo:

• sajenje spomladi ali jeseni v razmiku 1,5–2 m med rastlinami, da se zagotovi dovolj zraka in svetlobe;
• podpora z latevami ali vrvjo (trsa), saj so poganjki pogosto dolgi in potrebujejo oporo, da se plodovi ne dotikajo tal;
• redno zalivanje v sušnih obdobjih in zastirka z organskimi materiali za ohranjanje vlažnosti ter zmanjšanje plevela;
• letno gnojenje spomladi z uravnoteženim gnojilom in dodajanje komposta za izboljšanje strukture tal;
• način obrezovanja: po rodnosti odstranite stare (florikane) poganjke, da naredite prostor za nove primokane; redno tanjšanje izboljša prezračevanje in zmanjša bolezni.

Razmnoževanje: najpogostejši načini so potaknjenci korenikov, delitev grma in tipno plastenje (tipiranje), kar je pri robidah in sorodnih križancih enostaven način za pridobitev novih rastlin. Zaradi dvoletnega načina rasti je pomembno razlikovati med poganjki, ki so letos zrasli (primokane) in tistimi, ki so obrodili (florikane), ter obrezovati ustrezno.

Žetev in predelava: plodove je treba pobirati ročno, ko so popolnoma zreli — takrat so najbolj sočni in slastni. Plodovi so nežni in se hitro poškodujejo, zato jih pobiramo previdno in jih shranjujemo v plitvih posodah na hladnem (0–2 °C), kjer običajno zdržíjo le nekaj dni. Za daljše shranjevanje jih je najbolje zamrzniti; pogosto se uporabljajo tudi za marmelade, želeje, sokove, peciva ali kot dodatek sladicam in jogurtom.

Napake in bolezni: gozdna jagoda je dovzetna za enake škodljivce in bolezni kot druge vrste Rubus — ptice (velik škodljivec pri grozdih zrelih sadežev), listne uši, opršica, siva plesen (Botrytis), praškasta plesen in različne glivične bolezni. Zaščita vključuje mreženje pred pticami, zagotavljanje dobre prezračnosti rastlin, odstranjevanje obolelih delov in po potrebi ciljano uporabo fitofarmacevtskih sredstev skladno z navodili ter ekološkimi smernicami.

Uporaba in hranilna vrednost: plodovi so bogati z antioksidanti (antocianini), vitamini — zlasti vitaminom C — in prehranskimi vlakninami. Zaradi izrazitega okusa so cenjeni v domači kulinariki in pri majhnih specializiranih pridelovalcih, manj pa v množični industrijski pridelavi, saj so plodovi nežni in jih je težko strojno obirati; zato so primerni predvsem za lokalne trge, vrtičkarstvo in posebne pridelave za restavracije ter domačo predelavo.

Posebnosti pridelave: čeprav so plodovi okusni in cenjeni, gozdna jagoda ni postala razširjena komercialna kultura, ker zahteva ročno obiranje in nežno rokovanje. Kljub temu so se na manjšem obsegu uveljavile v domačih vrtovih in na tržnicah z jagodičjem zaradi svoje okusnosti in dekorativnega videza grma.

Trpežnost: rastlina je razmeroma odporna na zmerne zime, vendar lahko ob hudih zmrzalih poškodbe poganjkov vplivajo na pridelek; zato je primerno izbrati zaščitna rastišča in po potrebi zaščititi koreninski del z zastirko.

Sorta in izbor: obstoječa sorta tayberry je znana po veliki aromatičnosti, vendar se vzgajajo tudi druge selekcije in sorodni križanci z različnimi lastnostmi (večja trpežnost, manj trnkov ali izboljšana primernost za strojno obiranje). Večina tradicionalnih sort ima trne na poganjkih, kar je treba upoštevati pri sajenju in obrezovanju.

Na koncu velja omeniti, da je ta rastlina prejela nagrado za vrtnarske zasluge, ki jo podeljuje Kraljevo hortikulturno društvo — potrdilo o njenem vrtnarskem pomenu in estetski vrednosti, kljub omejitvam pri komercialni predelavi.

Išči po črki