Timijan (Thymus) — opis, vrste, gojenje in uporaba

Timijan (Thymus) (izgovori se "čas") je rod večletnih rastlin. Obstaja približno 350 različnih vrst timijana. To so zelnate rastline in grmičevje. Zrastejo do približno 40 cm v višino. So iz družine Lamiaceae in izvirajo iz Evrope, severne Afrike in Azije.

Stebla so običajno ozka, včasih celo žilava. Pri večini vrst so listi zimzeleni. Listi so v nasprotnih parih, ovalni, celi in majhni, dolgi 4-20 mm. Cvetovi so v gostih terminalnih glavicah, z neenakomernim čašnim okrasom, z zgornjo ustnico, ki je tridelna, spodnja pa razcepljena; venec je cevast, dolg 4-10 mm, bel, rožnat ali vijoličen.

Vrste materine dušice uporabljajo kot hranilne rastline ličinke nekaterih vrst Lepidoptera, vključno z vrstami Chionodes distinctella in Coleophora.

Morfologija in raznolikost

Timijan je zelo raznolik rod: najdemo nizke pokrivajoče vrste (npr. Thymus serpyllum), višje grmičaste oblike (npr. Thymus vulgaris) in različne kultivarje z dišečimi, pogosto sivkasto-zelene listi. Nekateri timijani imajo izrazit okus po limoni (Thymus citriodorus), drugi so bolj blagi ali močno začimbni. Glavne eterične sestavine so timol in karvakrol, ki prispevata k antiseptičnim in aromatičnim lastnostim.

Vrste in priljubljene sorte

Thymus vulgaris – navadni timijan, pogosto uporabljen v kulinariki in kot zdravilna rastlina.
Thymus serpyllum – pokrovna vrsta, primerna za skalnate gredice in zemeljski pokrov.
Thymus citriodorus – limonski timijan, z izrazitim citrusem vonjem, uporaben v kulinariki in kot okrasna rastlina.
Številni hibridi in sorte se razlikujejo po višini, barvi cvetov in intenzivnosti vonja.

Gojenje in nega

Timijan je priljubljena rastlina zaradi enostavne nege in odpornosti, vendar pa obstajajo osnovne zahteve za zdravo rast:

Svetloba: Najbolje uspeva na polnem soncu; vsaj 6 ur sončne svetlobe dnevno zagotavlja gostejšo rast in bolj intenziven vonj.
Prst: Potrebuje dobro odcedna tla, peščena ali peščeno-ilovnata prst je primerna. Preveč težka, vlažna tla lahko povzročijo gnitje korenin.
Zalivanje: Suši prenaša bolje kot prekomerno vlaženje. Zalivamo zmerno in dopuščamo, da se zgornja plast tal posuši med zalivanji.
Gnojenje: Timijan ne potrebuje obilnega gnojenja; rahlo kompostno gnojilo spomladi zadostuje.
Rez: Redno obrezovanje spodbudi bolj kompaktno rast. Po cvetenju skrajšajte stare cvetne stebla, da se ohrani obliko grma.
Zimovanje: Večina vrst je zmerno odpornih na mraz; v bolj hladnem podnebju je priporočljivo zaščititi koreninski del z zastirko ali gojiti v lončkih, ki jih pozimi prestavite v hladno zavetje.
Razmnoževanje: Z lahkoto se razmnožuje iz cepljenk (steklenih potaknjencev), delitve grma ali semen. Potaknjenci dajejo najhitrejše rezultate za ohranitev sortnih lastnosti.

Uporaba

Kulinarika: Timijan je ena izmed osnovnih začimb sredozemske kuhinje. Sveži ali suhi listi se uporabljajo za začinjanje mesa, enolončnic, juh, omak, zelenjavnih jedi in krušnih jedi. Pri dodajanju v jedi ga dodamo prej, ker daljše kuhanje sprosti aromo.

Zdravilne in aromatične lastnosti: Eterična olja timijana (timol, karvakrol) imajo antiseptične in antimikrobne lastnosti. Uporablja se v obliki čajev, tinktur in eteričnih olj za lajšanje prehladov, kašlja in kot podpora pri prebavnih težavah. Pri notranji uporabi bodite previdni in upoštevajte navodila strokovnjakov zaradi močnih eteričnih olj — nosečnicam in doječim materam se svetuje previdnost ali izogibanje močnim pripravkom.

Okrasna vloga in krajinska raba: Nizke vrste se pogosto uporabljajo kot pokrivna rastlina v mediteranskih vrtovih, skalnjakih in ob robovih poti. Cvetovi privabljajo čebele in metulje ter so vredni za opraševanje.

Nabiranje in shranjevanje

Najboljša čas za nabiranje je pred cvetenjem ali med začetnim cvetenjem, ko je vsebnost eteričnih olj največja. Listi in vršni deli se lahko sušijo na senco ali v dobro zračenem prostoru; po sušenju shranjujte v temnih, zračnih posodah. Sveži listi obdržijo najintenzivnejši okus, a suhi so praktičnejši za dolgoročno shranjevanje.

Pestrost škodljivcev in bolezni

Timijan je načeloma odporen na večino škodljivcev in boleznih, vendar ga lahko prizadenejo gnitje korenin pri prekomerni vlagi, listne uši ali rdeči pajki v suhem in toplem okolju. Redno prezračevanje in ustrezno zalivanje zmanjšujeta tveganje za težave.

Opozorila in varnost

Kljub naravnemu izvoru eterična olja timijana lahko pri nekaterih ljudeh povzročijo alergijske reakcije ali draženje kože. Pri lokalni uporabi razredčite eterično olje v nosilnem olju. Pred notranjo uporabo ali zdravljenjem resnih bolezni se posvetujte z zdravnikom ali kvalificiranim zeliščarjem.

Timijan je vsestranska rastlina — enostavna za gojenje, uporabna v kuhinji, vredna v zeliščarstvu in koristna za opraševalce v vrtu. Z izbiro ustrezne vrste in osnovno nego bo zadovoljil tako začetnike kot izkušene vrtnarje.

Zgodovina

Stari Egipčani so timijan uporabljali za balzamiranje. Stari Grki so ga uporabljali v kopelih in ga žgali kot kadilo v svojih templjih. Verjeli so, da je timijan vir poguma. Po Evropi naj bi se timijan razširil po zaslugi Rimljanov, ki so ga uporabljali za čiščenje prostorov. V evropskem srednjem veku so ga dajali pod blazine. To je pomagalo pri spanju in odganjanju nočnih mor. (Huxley, 1992). V tem obdobju so ženske vitezom in bojevnikom pogosto podarjale tudi darila, ki so vsebovala timijanove liste. Ljudje so verjeli, da bo obdarovancu prinesel pogum. Timijan so uporabljali tudi kot kadilo in ga dajali na krste med pogrebom, saj naj bi zagotavljal prehod v naslednje življenje.

Kultivacija

Timijan se pogosto goji kot zelišče. Običajno se goji zaradi močnega okusa, ki je posledica vsebnosti timola.

Timijan ima rad vroče sončno rastišče z dobro odcedno zemljo. Sadimo ga spomladi, pozneje pa raste kot trajnica. Razmnožujemo ga lahko s semeni, potaknjenci ali z delitvijo ukoreninjenih delov rastline. Dobro prenaša sušo.

Timijan pri sušenju ohrani svoj okus bolje kot mnoga druga zelišča.

Kulinarična uporaba

Timijan se pogosto uporablja za kuhanje. Timijan je osnovna sestavina francoske in italijanske kuhinje ter kuhinj, ki iz njiju izhajajo. Pogosto se uporablja tudi v karibski kuhinji.

Timijan se pogosto uporablja za aromatiziranje mesa, juh in enolončnic. Posebno afiniteto ima do jagnjetine, paradižnika in jajc ter se pogosto uporablja kot glavna aroma z njimi.

Timijan je aromatičen, vendar ne prevladuje in se dobro ujema z drugimi zelišči in začimbami. V francoski kuhinji je skupaj z lovorjem in peteršiljem pogosta sestavina bouquet garni in herbes de Provence. V nekaterih državah Bližnjega vzhoda je timijan bistvena sestavina začimbe za'atar.

Timijan se prodaja svež in posušen. Sveži je bolj aromatičen, vendar tudi manj priročen; rok shranjevanja je le redko daljši od enega tedna. Sveži timijan je pogosto na voljo vse leto, medtem ko je sezonski v poletnem času. Sveži timijan se običajno prodaja v šopkih vejic. Veja je posamezno steblo, odrezano z rastline. Sestavljena je iz olesenelega stebla s parnimi listnimi ali cvetnimi skupki ("lističi"), ki so med seboj oddaljeni ½ do 1 cm. V receptu se lahko timijan odmeri na šopek (ali njegov del), na vejico ali na žlico ali čajno žličko. Če v receptu ni navedeno, ali gre za svež ali posušen timijan, predpostavljajte, da gre za svež timijan.

Timijan pri sušenju ohrani svoj okus bolje kot mnoga druga zelišča. Posušeni timijan, zlasti timijan v prahu, zavzame manj prostora kot sveži, zato ga v receptu potrebujemo manj, če ga nadomestimo. Tako kot lovorjevec tudi timijan počasi sprošča svoje arome, zato ga običajno dodamo na začetku kuhanja.

Zdravstvena uporaba

Eterično olje navadnega timijana (Thymus vulgaris) vsebuje 20-55 % timola. Timol, antiseptik, je glavna aktivna sestavina ustne vode Listerine. Pred pojavom sodobnih antibiotikov so ga uporabljali za zdravljenje povojev. Izkazalo se je, da je učinkovit tudi proti glivicam, ki pogosto okužijo nohte na nogah.

Čaj, ki ga pripravite z vlaganjem zelišča v vodo, se lahko uporablja pri kašlju in bronhitisu. V zdravilstvu se timijan uporablja pri okužbah dihal. Ker je antiseptičen, je timijan, kuhan v vodi in ohlajen, zelo učinkovit pri vnetju grla. Vnetje običajno izgine v 2 do 5 dneh. S timijanom lahko kapljamo tudi druge okužbe in rane.

V tradicionalni jamajški porodni praksi mati po porodu dobi timijanov čaj. Njegov oksitocinu podoben učinek povzroči krčenje maternice in hitrejši iznos posteljice, vendar naj bi po besedah Sheile Kitzinger to povzročilo večjo pogostost zadržane posteljice.

Pomembne vrste

Navadni timijan (Thymus vulgaris) se pogosto uporablja v kulinariki. Uporablja se tudi v zdravilne namene. Navadni timijan je sredozemska trajnica, ki ji najbolj ustrezajo dobro odcedna tla in uživa na polnem soncu.

Thymus herba-barona (kuminasti timijan) se uporablja kot kulinarično zelišče in pokrovno rastlino ter ima močan vonj po kumini zaradi kemične snovi karvon.

Thymus × citriodorus (timijan citrusov; križanec T. pulegioides × T. vulgaris) je tudi priljubljeno kulinarično zelišče, pri čemer so izbrani kultivarji z okusom različnih citrusov (limonin timijan itd.)

Thymus pseudolanuginosus (volnati timijan) ni kulinarično zelišče, temveč se goji kot pokrovno rastlino.

Divji timijan (Thymus serpyllum) je pomembna rastlina, ki je vir nektarja za medonosne čebele. Vse vrste timijana so vir nektarja, vendar divji timijan pokriva velika območja suhih, kamnitih tal v južni Evropi (Grčija je še posebej znana po medu divjega timijana) in severni Afriki ter podobne pokrajine v Berkshire Mountains in Catskill Mountains na severovzhodu ZDA.

Kultivarji

Obstaja več različnih kultivarjev timijana, ki so uveljavljeni ali vedno bolj priljubljeni, med njimi:

Limonin timijan - dejansko diši po limoni
Pestrolistni limonin timijan - z dvobarvnimi listi
Oranžni timijan - nenavadno nizko rastoči timijan za pokrivanje tal, ki diši po pomaranči
Plazeči timijan - najnižje rastoči med splošno razširjenimi timijani, primeren za pešpoti
Srebrni timijan-bela/kremasta pisana
Angleški timijan - najpogostejši
Poletni timijan - nenavadno močan okus

Drugi viri

Flora Kitajske: Thymus
Flora Europaea: materina dušica
Huxley, A., ur. (1992). Novi slovar vrtnarstva RHS. Macmillan.
Rohde, E. S. (1920). Vrt zelišč.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je timijan?

O: Timijan je rod trajnih rastlin.

V: Koliko je vrst timijana?

O: Obstaja približno 350 različnih vrst timijana.

V: Kje so avtohtone rastline timijana?

O: Timijan izvira iz Evrope, severne Afrike in Azije.

V: Opišite liste timijana.
O: Listi timijana so pri večini vrst zimzeleni, razporejeni v nasprotnih parih, ovalni, celi in majhni, dolgi od 4 do 20 mm.

V: Kakšne barve so cvetovi timijana?

O: Cvetovi timijana so beli, rožnati ali vijoličasti.

V: Katere živali jedo timijan?

O: Ličinke nekaterih vrst Lepidoptera, vključno z vrstama Chionodes distinctella in Coleophora, se prehranjujejo z rastlinami timijana.

V: Kako visoke so lahko rastline timijana?

O: Rastline timijana lahko zrastejo do približno 40 cm v višino.