Materina dušica

Zgodovina

Stari Egipčani so timijan uporabljali za balzamiranje. Stari Grki so ga uporabljali v kopelih in ga žgali kot kadilo v svojih templjih. Verjeli so, da je timijan vir poguma. Po Evropi naj bi se timijan razširil po zaslugi Rimljanov, ki so ga uporabljali za čiščenje prostorov. V evropskem srednjem veku so ga dajali pod blazine. To je pomagalo pri spanju in odganjanju nočnih mor. (Huxley, 1992). V tem obdobju so ženske vitezom in bojevnikom pogosto podarjale tudi darila, ki so vsebovala timijanove liste. Ljudje so verjeli, da bo obdarovancu prinesel pogum. Timijan so uporabljali tudi kot kadilo in ga dajali na krste med pogrebom, saj naj bi zagotavljal prehod v naslednje življenje.

Kultivacija

Timijan se pogosto goji kot zelišče. Običajno se goji zaradi močnega okusa, ki je posledica vsebnosti timola.

Timijan ima rad vroče sončno rastišče z dobro odcedno zemljo. Sadimo ga spomladi, pozneje pa raste kot trajnica. Razmnožujemo ga lahko s semeni, potaknjenci ali z delitvijo ukoreninjenih delov rastline. Dobro prenaša sušo.

Timijan pri sušenju ohrani svoj okus bolje kot mnoga druga zelišča.

Kulinarična uporaba

Timijan se pogosto uporablja za kuhanje. Timijan je osnovna sestavina francoske in italijanske kuhinje ter kuhinj, ki iz njiju izhajajo. Pogosto se uporablja tudi v karibski kuhinji.

Timijan se pogosto uporablja za aromatiziranje mesa, juh in enolončnic. Posebno afiniteto ima do jagnjetine, paradižnika in jajc ter se pogosto uporablja kot glavna aroma z njimi.

Timijan je aromatičen, vendar ne prevladuje in se dobro ujema z drugimi zelišči in začimbami. V francoski kuhinji je skupaj z lovorjem in peteršiljem pogosta sestavina bouquet garni in herbes de Provence. V nekaterih državah Bližnjega vzhoda je timijan bistvena sestavina začimbe za'atar.

Timijan se prodaja svež in posušen. Sveži je bolj aromatičen, vendar tudi manj priročen; rok shranjevanja je le redko daljši od enega tedna. Sveži timijan je pogosto na voljo vse leto, medtem ko je sezonski v poletnem času. Sveži timijan se običajno prodaja v šopkih vejic. Veja je posamezno steblo, odrezano z rastline. Sestavljena je iz olesenelega stebla s parnimi listnimi ali cvetnimi skupki ("lističi"), ki so med seboj oddaljeni ½ do 1 cm. V receptu se lahko timijan odmeri na šopek (ali njegov del), na vejico ali na žlico ali čajno žličko. Če v receptu ni navedeno, ali gre za svež ali posušen timijan, predpostavljajte, da gre za svež timijan.

Timijan pri sušenju ohrani svoj okus bolje kot mnoga druga zelišča. Posušeni timijan, zlasti timijan v prahu, zavzame manj prostora kot sveži, zato ga v receptu potrebujemo manj, če ga nadomestimo. Tako kot lovorjevec tudi timijan počasi sprošča svoje arome, zato ga običajno dodamo na začetku kuhanja.

Zdravstvena uporaba

Eterično olje navadnega timijana (Thymus vulgaris) vsebuje 20-55 % timola. Timol, antiseptik, je glavna aktivna sestavina ustne vode Listerine. Pred pojavom sodobnih antibiotikov so ga uporabljali za zdravljenje povojev. Izkazalo se je, da je učinkovit tudi proti glivicam, ki pogosto okužijo nohte na nogah.

Čaj, ki ga pripravite z vlaganjem zelišča v vodo, se lahko uporablja pri kašlju in bronhitisu. V zdravilstvu se timijan uporablja pri okužbah dihal. Ker je antiseptičen, je timijan, kuhan v vodi in ohlajen, zelo učinkovit pri vnetju grla. Vnetje običajno izgine v 2 do 5 dneh. S timijanom lahko kapljamo tudi druge okužbe in rane.

V tradicionalni jamajški porodni praksi mati po porodu dobi timijanov čaj. Njegov oksitocinu podoben učinek povzroči krčenje maternice in hitrejši iznos posteljice, vendar naj bi po besedah Sheile Kitzinger to povzročilo večjo pogostost zadržane posteljice.

Pomembne vrste

Navadni timijan (Thymus vulgaris) se pogosto uporablja v kulinariki. Uporablja se tudi v zdravilne namene. Navadni timijan je sredozemska trajnica, ki ji najbolj ustrezajo dobro odcedna tla in uživa na polnem soncu.

Thymus herba-barona (kuminasti timijan) se uporablja kot kulinarično zelišče in pokrovno rastlino ter ima močan vonj po kumini zaradi kemične snovi karvon.

Thymus × citriodorus (timijan citrusov; križanec T. pulegioides × T. vulgaris) je tudi priljubljeno kulinarično zelišče, pri čemer so izbrani kultivarji z okusom različnih citrusov (limonin timijan itd.)

Thymus pseudolanuginosus (volnati timijan) ni kulinarično zelišče, temveč se goji kot pokrovno rastlino.

Divji timijan (Thymus serpyllum) je pomembna rastlina, ki je vir nektarja za medonosne čebele. Vse vrste timijana so vir nektarja, vendar divji timijan pokriva velika območja suhih, kamnitih tal v južni Evropi (Grčija je še posebej znana po medu divjega timijana) in severni Afriki ter podobne pokrajine v Berkshire Mountains in Catskill Mountains na severovzhodu ZDA.

Kultivarji

Obstaja več različnih kultivarjev timijana, ki so uveljavljeni ali vedno bolj priljubljeni, med njimi:

• Limonin timijan - dejansko diši po limoni
• Pestrolistni limonin timijan - z dvobarvnimi listi
• Oranžni timijan - nenavadno nizko rastoči timijan za pokrivanje tal, ki diši po pomaranči
• Plazeči timijan - najnižje rastoči med splošno razširjenimi timijani, primeren za pešpoti
• Srebrni timijan-bela/kremasta pisana
• Angleški timijan - najpogostejši
• Poletni timijan - nenavadno močan okus

Drugi viri

• Flora Kitajske: Thymus
• Flora Europaea: materina dušica
• Huxley, A., ur. (1992). Novi slovar vrtnarstva RHS. Macmillan.
• Rohde, E. S. (1920). Vrt zelišč.