Canterburyjske zgodbe (1972) — Pasolinijev italijanski film po Chaucerju

Canterburyjske zgodbe je italijanski film iz leta 1972, ki ga je režiral Pier Paolo Pasolini. Film temelji na srednjeveški pesnitvi Canterburyjske zgodbe Geoffreyja Chaucerja in je drugi film v Pasolinijevi "trilogiji življenja" (trilogija vključuje tudi Dekameron (1971) in Arabske noči (1974)). Na 22. mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu je film prejel zlatega medveda, kar je potrdilo tako festivalsko prepoznavnost kot tudi pomen dela v Pasolinijevem opusu.

Vsebina in slog

Film priredi osem izmed Chaucerjevih 24 zgodb in jih prikaže kot niz kratkih, samostojnih epizod, povezanih z romarsko odpravo v Canterbury. Pasolini ohranja osnovne fabule iz srednjeveškega besedila, hkrati pa jih prevaja v svojo prepoznavno filmsko govorico: neposreden, telesen in pogosto provokativen slog. Značilni so:

• izrazita erotičnost in golota — film vključuje več eksplicitnih prizorov, ki so v smislu humorne in satirične interpretacije povezani z Chaucerjevim izvirnikom;
• humor in burkaška ironija — prizori pogosto stavijo na nizko, ljudsko komiko ter na posmeh družbenim in verskim hypocrijam;
• realistična, zemeljska estetika — uporaba podeželskih lokacij, neumetnih igralcev in pozornost do telesnosti ustvarjata močan kontrast s posvetno oziroma idealizirano predstavo srednjega veka.

Snemanje, igralska zasedba in vloge

Pasolini je za film najel kombinacijo profesionalnih in nepoklicnih igralcev ter pogosto uporabil lokalne akcentne in narečne načine govora, da bi poudaril pristnost ljudskega življenja. V filmu je v manjši vlogi nastopil Tom Baker, ki igra enega od mož Bathove žene — tovrstne opazne stranske vloge so v filmu uporabljene za poudarjanje komičnih in satiričnih situacij.

Teme in interpretacije

Glavne teme filma so:

• seksualnost in telesnost kot sila naravnega, neposrednega človekovega izraza;
• kritika dvoličnosti in korupcije — tako cerkvene kot družbene;
• prikaz družbenih razredov in odnosov med spoloma z ironičnim pogledom na srednjeveško moralno podlago;
• ustvarjanje mostu med srednjeveško literaturo in modernim filmskim jezikom.

Prejem in pomen

Film je bil tako hvaljen kot tudi kritiziran: prejel je prestižno nagrado na Berlinalu, obenem pa je povzročil polemike zaradi svojega eksplicitnega prikaza golote in erotičnih prizorov. Kritiki in filmologi pogosto izpostavljajo Pasolinijevo sposobnost, da iz Chaucerjevega materiala izvleče univerzalne motive ter jih predstavi z radikalno, vizualno prepričljivo perspektivo. Canterburyjske zgodbe veljajo za eno ključnih Pasolinijevih del, še zlasti kot del njegove "trilogije življenja", kjer je režiser raziskoval odnose med telesnostjo, pripovedjo in kulturo.

Čeprav film morda ni verna zgodovinska rekonstrukcija srednjega veka, je njegov pomen v tem, da sproži razmislek o trajnih človeških željah, dvoličnosti in komičnosti odnosov — in to skozi drzen, neposreden filmski jezik, ki še danes vzbuja zanimanje gledalcev in raziskovalcev filma.

Išči po črki