Canterburyjske zgodbe: Chaucerova srednjeangleška zbirka romarskih zgodb

Katedrala v Canterburyju

Canterburyjske zgodbe govorijo o skupini ljudi, ki so romarji. Potujejo na pomembno sveto mesto. V srednjem veku so številni kristjani romali v Jeruzalem, Rim, Santiago de Compostela in Canterbury. Canterburyjska katedrala je bila znana romarska točka, saj je bilo v njej svetišče (kraj spomina) svetega Tomaža Becketa.

Thomas Becket

Tomaž Becket je bil leta 1100 canterburyjski nadškof. Sporekel se je s svojim starim prijateljem, kraljem Henrikom II., in leta 1170 so ga po kraljevem naročilu umorili nekateri kraljevi vitezi. Kralj se je počutil zelo žalostnega in krivega. Staremu prijatelju je dal zgraditi veličastno grobnico.

Ljudje so začeli obiskovati grobnico. Kmalu so nekateri govorili, da je Tomaž Becket svetnik in da lahko njegove kosti delajo čudeže. Rimskokatoliška in anglikanska cerkev ga štejeta za mučenca za krščansko vero in svetnika. V poznem srednjem veku je zaradi njegovega svetišča Canterbury postal eden od štirih najpomembnejših romarskih krajev v Evropi.

Pilgrims

V Londonu se je srečevalo veliko romarjev. Canterburyjske zgodbe pripovedujejo o srečanju skupine romarjev v gostilni v Southwarku, ki je bila vas južno od reke Temze in je danes del Londona. To je bil dober kraj za srečanje, saj so ljudje s severa lahko prečkali reko Temzo po Londonskem mostu.

Canterbury leži na jugovzhodu Anglije. Romarji so se tu zbirali v skupinah, saj je bilo nevarno potovati samim. V času pred sodobnim bančništvom je moral vsak popotnik s seboj nositi veliko denarja, da je lahko plačal hrano in prenočišče (prostor za spanje). Na cestah so ljudi pogosto napadali roparji.

Ko so se romarji zbrali v skupini, so jo lahko sestavljali različni ljudje, bogati in revni, plemeniti in ponižni. V skupinah je bilo pogosto veliko vernih ljudi, kot so duhovniki, menihi in nune. V Chaucerjevi zgodbi je najbolj plemenita oseba vitez.

Canterburyjske zgodbe se začnejo s prologom (kar pomeni "nekaj besed za začetek"). V prologu Chaucer opiše letni čas, to je april, ko se vreme po zimi začne otopljevati. Pravi, da se v tem času ljudje začnejo odpravljati na romanja. Chaucer bralcu pripoveduje o ljudeh, ki so se zbrali v gostilni. Ljudi opisuje tako jasno, da so mnogi od njih postali znani liki v angleški književnosti in so pogosto upodobljeni na slikah. Chaucer opisuje, kako vsaka oseba med potovanjem pripoveduje zgodbo, s katero zabava druge.

Zgodbe so:

• Splošni prolog predstavlja vsakega od romarjev
• Viteška zgodba Vitez pripoveduje o dvoboju dveh prijateljev zaradi ljubezni do ženske.
• Mlinarjev prolog in zgodba pijani mlinar pripoveduje vulgarno zgodbo o tem, kako je nespametni revež zaradi svoje nezveste žene postal rogonosec, in o učencu, ki se je nastanil.
• Prolog in zgodba o revežu revež pripoveduje grdo zgodbo o tem, kako sta goljufivega mlinarja pretepla, ponižala njegovo arogantno ženo in zapeljala njegovo hčerko dijaka, ki ju je skušal ukrasti in prevarati.
• Kuharjev prolog in zgodba Pijani kuhar pripoveduje vulgarno zgodbo o tem, kako je mojster lenega vajenca odpustil, da bi plesal in se zabaval.
• Prolog in zgodba Moža zakona Mož zakona pripoveduje o tem, kako gre krepostna princesa skozi številne preizkušnje.
• Prolog in zgodba Žene iz Batha Žena iz Batha pripoveduje o tem, kako mora vitez ugotoviti, kaj si ženske najbolj želijo, ali pa bo usmrčen.
• Prolog in zgodba o bratu brat pripoveduje moralno zgodbo o tem, kako skuša priklicatelj prevarati vdovo in pristane v peklu.
• Prolog in zgodba o Povabljencu Povabljenec pripoveduje vulgarno zgodbo o tem, kako pohlepni menih dobi svojo kompupenco.
• Prolog in zgodba o uradniku uradnik pripoveduje, kako ljubeča in potrpežljiva žena prenaša vrsto preizkušenj svojega sumničavega moža.
• Prolog in pripoved o trgovcuKupec pripoveduje vulgarno zgodbo o tem, kako je nespametni trgovec zaradi svoje nezveste žene postal rogonosec.
• The Squire's Prologue and Tale The Squire tells a tale of romance [nedokončano]
• Prolog in pripoved Franklinove Franklinove pripovedi o ženi, ki da nepremišljeno obljubo, in posledicah.
• Zdravnikova zgodba Zdravnik pripoveduje moralno zgodbo o krepostni hčeri
• Prolog in zgodba o Pardonerju pohlepni in hinavski Pardoner pripoveduje ironično zgodbo o tem, kako trije pijani norci poskušajo "ubiti" smrt - a na koncu ubijejo drug drugega.
• Shipmanova zgodba Shipman pripoveduje komično zgodbo o lakomnem trgovcu, ki ga je pohlepna žena naredila za rogataša.
• Prolog in zgodba o priorici priorica pripoveduje konvencionalno [čeprav lažno] zgodbo o mučencu.
• Chaucerjeva zgodba o siru Topasu - Chaucer pripoveduje parodijo na junaško viteško zgodbo, ki se na zahtevo drugih romarjev nikoli ne konča!
• Chaucerjeva Zgodba o Melibeeju-Chaucer pripoveduje o moškem in njegovi ženi, ki se prepirata, kako se najbolje maščevati sovražnikom.
• Menihov prolog in pripoved - menih pripoveduje o tragediji - daje 17 primerov od 100!
• Prolog in zgodba o nunskem duhovniku - zgodba o nunskem duhovniku je pripoved o Chanticleerju in lisici
• Prolog in pripoved druge nune - druga nuna pripoveduje konvencionalno zgodbo o sveti Ceciliji
• Prolog in pripoved Kanonikovega poročnika - Kanonikov poročnik [novinec pri romarjih] opozarja, kako iskanje filozofskega kamna vodi v pogubo, nato pa pripoveduje, kako Kanonik z zvijačo iz naivnega duhovnika izvabi denar.
• Prolog in zgodba o Učencu Učenec pripoveduje moralno zgodbo proti spletkarjenju
• Župnikov prolog in pripoved Župnik v prozi govori o pokori
• Chaucerjev umik-Chaucer prosi za odpuščanje za vulgarne in nevredne dele tega in drugih preteklih del ter prosi za odpuščanje svojih grehov. Nekatere različice pravljic vključujejo:
• Plowman's Tale - proti-lollarski traktat, ki je bil dodan zgodbam
• Zgodba o Gamelynu je zgodba, ki jo je Chaucer morda želel prilagoditi Zgodbam
• Prolog in zgodba o Berinu sta lažna dodatka iz 15. stoletja h Canterburyjskim zgodbam Geoffreyja Chaucerja - romarji prispejo v Canterbury

Nekatere zgodbe so resne, druge smešne. Nekatere od smešnih zgodb so vulgarne (spolno nesramne). Veliko pravljic govori o krščanski veri. Včasih se tema (glavna misel) ene zgodbe nadaljuje v naslednji zgodbi, saj se novi pripovedovalec odzove (ali odgovori) na pravkar slišano zgodbo. Vse pravljice govorijo o tem, kako ljudje razmišljajo in se obnašajo drug do drugega.

Canterburyjske zgodbe so napisane v angleščini, ki jo je v Chaucerjevem času uporabljala večina običajnih ljudi. Chaucer je bil eden prvih avtorjev (pisateljev), ki so pisali zgodbe v angleščini. Pred tem so zgodbe pisali v latinščini ali francoščini. Tudi nekateri drugi pisatelji Chaucerjevega časa so pisali v angleščini. Med njimi so bili John Gower, William Langland in Pearl Poet.

Chaucer je zgodbe načrtoval, preden jih je napisal, vendar načrta ni dokončal. Načrtoval je, da bo vsak lik povedal štiri zgodbe: dve med potjo v Canterbury in dve med vrnitvijo v London. Če bi Chaucer dokončal, bi napisal 120 zgodb. Dejansko jih je napisal le 24. Chaucer je zgodbe začel pisati v osemdesetih letih 13. stoletja. Prenehal jih je pisati v devetdesetih letih 13. stoletja. Nekateri menijo, da namenoma ni napisal vseh 120 zgodb.

Chaucer je bil pomembna oseba na kraljevem dvoru. Nekateri menijo, da je Chaucer v zgodbah govoril o dvorni politiki. Nekateri mislijo, da je Chaucer svoje like zasnoval na osebah, ki jih je resnično poznal in ki so bile na kraljevem dvoru.

Nekateri menijo, da je Chaucer prepisoval ideje iz spisov drugih ljudi, saj so nekatere zgodbe v Canterburyjskih povestih zelo podobne njim. Vendar so liki zelo različni. Liki imajo različne poklice in osebnosti. Vsi pripovedujejo različne vrste zgodb in jih pripovedujejo na različne načine. velika zgodba govori o številnih romarjih, ki potujejo v Canterbury. Potujejo na konjih in potovanje traja več dni. Chaucer o veliki zgodbi ne pove veliko, večino pisanja pa je posvečenega zgodbam, ki jih pripovedujejo romarji.

Dva najstarejša rokopisa (ročno napisana izvoda) Canterburyjskih povesti sta rokopis Hengwrt in rokopis Ellesmere. Obstaja tudi 84 rokopisnih in štirje tiskani izvodi Canterburyjskih povesti, ki so nastali pred letom 1500. Različni izvodi se med seboj precej razlikujejo. Nekateri strokovnjaki za Chaucerja so začeli projekt Canterbury Tales Project. Namen projekta je prebrati vse te izvode Canterburyjskih povesti, ugotoviti razlike in napisati najbolj natančen izvod.

Z izjemo gostilničarja/gostilničarja Harryja Baileyja so bile v različnih rokopisih Canterburyjskih povesti risbe vseh romarjev, ki so pripovedovali zgodbo; drugi romarji, ki niso pripovedovali zgodbe ali so bili ilustrirani, so bili viteški janez, galanterist, mizar, tkalec, barvar, tapetnik, orač. Prvotni namen je bil, da bi vsak romar povedal dve zgodbi do Canterburyja in dve na poti nazaj za brezplačen obrok; to bi bilo približno 120 zgodb - namesto 23 v knjigi. Edini romar, ki pripoveduje dve zgodbi, je Chaucer sam: Sir Thopas [nedokončano] in Zgodba o Melibeeju.

Severna čitalnica, zahodna stena. Detajl freske Ezre Winterja, ki ponazarja like iz Canterburyjskih zgodb Geoffreyja Chaucerja. Kongresna knjižnica John Adams Building, Washington, D.C.

• Angleška književnost
• William Shakespeare
• Romanje