Timus (priželjc) – definicija, funkcije in razvoj v imunskem sistemu

Timus je specializiran limfoidni organ imunskega sistema. Timus leži pred srcem in za prsnico, v zgornjem delu prsnega koša (mediastinumu).

Zgradba timusa

Timus je sestavljen iz dveh rež (lobusov) in ima notranjo razdelitev na skorjo (korteks) in sredico (medulo). V skorji prevladujejo gosto pakirani razvijajoči se celice T (timociti), medtem ko sredica vsebuje redkejše timocite, epitelijske celice, makrofage ter značilne strukture, imenovane Hassallova telesca. Timus vsebuje specializirane timične epitelijske celice, ki vzpostavljajo okolje za zorenje in izbiro T celic, ter endotelij in vezivno tkivo. Obstaja tudi zaščitna bariera (blood–thymus barrier), ki v skorji omejuje vdor antigenov iz krvi, da se prepreči prezgodnja aktivacija timocitov.

Glavne funkcije

Dozorovanje in zorenje T celic: v timusu iz krvotvornih predhodnic nastajajo celice T oziroma limfociti T, ki so ključni za adaptivni imunski sistem.
Selektivna izobrazba: timus izvaja pozitivno in negativno selekcijo, s katero se ohrani sposobnost prepoznavanja tujih antigenov v okviru lastnih MHC molekul in hkrati odstrani timocite, ki močno reagirajo proti lastnim antigenom (centralna toleranca).
Generiranje regulatornih T celic (Treg): timus prispeva k nastanku Treg celic, ki zavirajo avtoimunske odzive in vzdržujejo imunsko ravnovesje.
Proizvod hormonov: timus izloča timične peptide (npr. timosin, timopoetin), ki podpirajo zorenje imunskih celic.

Proces zorenja T celic

V timusu iz hematopoetskih izvornih celic nastajajo timociti, ki preidejo več stopenj zorenja. V skorji poteka pozitivna selekcija, kjer celice, ki stabilno prepoznajo lastne MHC molekule, preživijo. V sredici pa poteka negativna selekcija, ki odstranjuje timocite, ki močno reagirajo proti lastnim proteinom; ta proces nadzorujejo medularne timične epitelijske celice (vključno z izražanjem AIRE proteina), dendritične celice in makrofagi. Preživele in pravilno izoblikovane T celice izhajajo iz timusa kot tolerizirane, naivske T celice, pripravljene na delovanje v periferiji.

Razvoj in involucija

Timus je največji in najbolj dejaven v obdobju novorojenčka in pred puberteto. V zgodnjih najstniških letih se začne postopoma zmanjševati (involucija), pri čemer se del vezivnega tkiva nadomesti z maščobnim tkivom. Kljub involuciji timus ohranja zmožnost proizvajanja limfocitov tudi v odrasli dobi, čeprav v manjši meri kot v otroštvu. Na njegovo aktivnost vplivajo hormoni, okužbe, kronični stres in nekatera zdravljenja (npr. kemoterapija).

Klinični pomen

Primarne imunske pomanjkljivosti: prirojene okvare timusa (npr. DiGeorgeov sindrom) lahko vodijo v pomanjkanje ali odsotnost funkcionalnega timusa in resne zmanjšane T-celične imunitete.
Thymom in neoplazije: tumorji timusa, kot je timom, so redki, a lahko povzročijo stisnitev sosednjih struktur ali so povezani z avtoimunskimi boleznimi (npr. miastenia gravis).
Kirurški posegi: odstranjevanje timusa (timonektomija) vpliva na imunsko funkcijo, še posebej če se izvede pri otrocih; pri odraslih so posledice odvisne od stopnje involucije timusa.

Zaključek

Timus je ključen organ za vzpostavitev celostnega in tolerančnega T-celičnega repertoarja. Čeprav se njegova velikost in aktivnost z leti zmanjšujeta, ostaja pomemben za razvoj imunskega sistema v otroštvu in za vzdrževanje imunskega ravnovesja. Motnje timične zgradbe ali funkcije lahko vodijo do resnih imunskih in avtoimunskih težav.