Andrew Manze (izgovorjava: "MAN-zee"), rojen 14. januarja 1965 v Beckenhamu, je angleški violinist in dirigent, znan po izvajanju glasbe iz obdobja baroka.

Manze je svoje otroštvo preživel v Bedfordu. Obiskoval je bedfordsko šolo, kjer se je naučil igrati violino. Med študijem klasične glasbe na Univerzi Cambridge je začel igrati baročnoviolino. Nato je študiral pri Simonu Standageu na Kraljevi akademiji za glasbo, nato pa pri Lucy van Dael v Haagu in pri Marie Leonhardt.

Leta 1988 je postal prvi violinist Amsterdamskega baročnega orkestra, ki ga je vodil Ton Koopman. V triu Romanesca je igral še z dvema glasbenikoma: čembalistom Johnom Tollom in lutnjistom Nigelom Northom.

Med letoma 2003 in 2007 je režiral Angleški koncert. Na radiu BBC Radio 3 je predstavil številne glasbene oddaje in nastopal v televizijskih programih, npr. v Händlovi Vodni glasbi. Pogosto je nastopal s čembalistom Richardom Egarrom. Dvakrat je nastopil na festivalu BBC Proms.

Manze se zdaj poslavlja od igranja violine in se posveča dirigiranju. Živi na Švedskem, kjer je glavni dirigent Simfoničnega orkestra Helsingborg in glavni gostujoči dirigent Norveškega radijskega orkestra. Je tudi pridruženi dirigent Škotskega simfoničnega orkestra BBC.

Andrew Manze je leta 2011 prejel švedsko nagrado Rolfa Schocka za glasbeno umetnost, ki se podeljuje vsaka tri leta.

Dodatno o izobraževanju in pristopu: Manze je pomembno vplival na preporod zanimanja za avtentično oziroma zgodovinsko utemeljeno izvajalsko prakso. Njegovo izobraževanje pri vodilnih izvajalcih zgodnje glasbe (Simon Standage, Lucy van Dael, Marie Leonhardt) mu je dalo trdne temelje za igranje na baročno violino z uporabo zgodovinskih tehnik in opreme. V njegovem repertoarju so pogosto dela J. S. Bacha, G. F. Händla, A. Vivaldija in drugih baročnih mojstrov, pa tudi manj poznana dela iz 17. in 18. stoletja.

Kariera in sodelovanja: Poleg vloge prvega violinista pri Amsterdamskem baročnem orkestru in dela v triu Romanesca, je Manze nastopal kot solist in vodja različnih ansamblov zgodnje glasbe. Sodeloval je z vrsto priznanih glasbenikov in ansamblov, nastopal na pomembnih festivalih in posnel številne zgoščenke, ki so bile kritiško sprejete. Njegova sodelovanja z Richardom Egarrom in drugimi specialisti za čembalo in staro glasbilo so prinesla vrsto cenjenih izvedb baročnih del.

Prehod k dirigiranju: V zadnjih letih se je Manze postopoma umaknil od rednih koncertnih nastopov kot violinist in posvetil več pozornosti dirigiranju. Kot dirigent vodi tako ansamble zgodnje glasbe kot tudi moderne simfonične orkestre, pri čemer pogosto združuje občutljivo pozornost do slogovnih značilnosti z energijo in neposrednostjo v interpretaciji. Njegov dirigentski slog je pogosto opisovan kot jasen v fraziranju, ritmično pogonjen in skladen z načeli zgodovinsko utemeljene prakse, tudi ko vodi sodobne orkestrske zasedbe.

Posnetki, priznanja in vpliv: Manze je posnel številne plošče, večkrat nagrajene in hvaljene zaradi interpretativne jasnosti ter stilem primerne izvedbe. Prejel je več nagrad in priznanj, med njimi omenjena prestižna švedska nagrada Rolfa Schocka (2011). Njegovo delo je vplivalo na naslednje generacije izvajalcev zgodnje glasbe in prispevalo k širšemu zanimanju za baročno repertoar ter za razumevanje zgodovinskih praks igranja.

Ključne značilnosti njegovega dela:

  • Specializacija za baročno glasbo in izvedbeno prakso.
  • Kombinacija violinistične virtuoznosti in dirigentskega občutka.
  • Sodelovanja z vrhunskimi specialisti za staro glasbo ter nastopi na mednarodnih festivalih in v radijskih/televizijskih programih.

Andrew Manze ostaja pomembna osebnost na področju zgodnje in klasične glasbe — tako zaradi svojih zgodnjih dosežkov kot violinista kot tudi zaradi širjenja svojega delovanja kot dirigent, ki povezuje zgodovinsko ozaveščeno interpretacijo z dinamično sodobno podobo koncertnega nastopa.