Barbara McClintock
Barbara McClintock (16. junij 1902 - 2. september 1992) je bila ameriška biologinja. Bila je ugledna citogenetičarka, ki se je ukvarjala z dednostjo pri koruzi. McClintockova je leta 1983 prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.
McClintockova je leta 1927 doktorirala iz botanike na univerzi Cornell. Do konca kariere se je ukvarjala s citogenetiko koruze.
McClintock je od poznih dvajsetih let 20. stoletja preučeval kromosome in njihove spremembe med razmnoževanjem pri koruzi. Z mikroskopsko analizo je pokazala genetsko rekombinacijo s križanjem med mejozo - mehanizem, s katerim si kromosomi izmenjujejo informacije.
Izdelala je prvi genetski zemljevid za koruzo ter dokazala vlogo telomere in centromere. Gre za območja kromosomov, ki so pomembna za ohranjanje genetskih informacij.
Bila je priznana med najboljšimi na tem področju, prejela je prestižne štipendije in bila leta 1944 izvoljena za članico Nacionalne akademije znanosti.
McClintock je v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja odkril transpozicijo in z njo pokazal, kako so geni odgovorni za vklop ali izklop telesnih značilnosti. Razvila je teorije, s katerimi je razložila nadzor nad prenosom genskih informacij iz ene generacije koruznih rastlin v drugo. Ker je naletela na skepso glede svojih raziskav in njihovih posledic, je leta 1953 prenehala objavljati svoje podatke. Kasneje je opravila obsežno študijo citogenetike ras koruze iz Južne Amerike.
Raziskave McClintockove so postale dobro razumljive v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so raziskovalci odkrili mehanizme za genetske spremembe in regulacijo genov, ki jih je pokazala v svojih raziskavah koruze v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja.
Nagrade in priznanja za njene prispevke na tem področju, ki so sledili odkritju transpozonov; je edina ženska, ki je prejela nedeljeno Nobelovo nagrado v kategoriji "fiziologija ali medicina".
Odkritje nadzornih elementov
Poleti 1944 je McClintock v laboratoriju Cold Spring Harbor začel sistematične študije dedovanja barvnih vzorcev semen koruze. V začetku leta 1948 je prišla do presenetljivega odkritja, da lahko dva genetska lokusa, Disociator in Activator, transponirata ali spremenita položaj na kromosomih.
McClintock je tudi ugotovil, da je prenos Ds in the odvisen od števila kopij Ac v celici.
Med letoma 1948 in 1950 je razvila teorijo: ti mobilni elementi uravnavajo gene tako, da zavirajo ali modulirajo njihovo delovanje. Disociator in aktivator je poimenovala "kontrolne enote", pozneje pa "kontrolne elemente", da bi jih razlikovala od genov.
Predlagala je, da bi lahko z regulacijo genov pojasnili, kako lahko kompleksni večcelični organizmi, sestavljeni iz celic z enakimi genomi, imajo celice z različnimi funkcijami. Odkritje McClintockove je postavilo pod vprašaj koncept genoma kot statičnega niza navodil, ki se prenašajo med generacijami.
Leta 1950 je v članku poročala o svojem delu na Ac/D in svojih zamislih o regulaciji genov. Poleti 1951, ko je na letnem simpoziju v laboratoriju Cold Spring Harbor poročala o svojem delu o genskih mutacijah pri koruzi.
Njeno delo na področju nadzornih elementov in regulacije genov je bilo težavno in ga sodobniki niso takoj razumeli ali sprejeli; svoje raziskave je opisala kot "zmedenost, celo sovražnost". Kljub temu je McClintockova še naprej razvijala svoje zamisli o nadzornih elementih. Leta 1953 je objavila članek, v katerem je predstavila vse svoje statistične podatke, v petdesetih letih pa je na univerzah predavala o svojem delu. Nadaljevala je z raziskovanjem problema in identificirala nov element, ki ga je poimenovala Suppressor-mutator (Spm), ki je sicer podoben Ac/Ds, vendar se obnaša bolj kompleksno.
Razmerje med Ac/Ds pri nadzoru elementov in mozaične barve koruze. Seme v 10 je brezbarvno, element Ac ni prisoten, Ds pa zavira sintezo barvnih pigmentov, imenovanih antocianini. Pri 11 do 13 je prisotna ena kopija elementa Ac. Ds se lahko premakne in nastane nekaj antocianina, kar ustvari mozaični vzorec. V jedru na sliki 14 sta dva elementa Ac, na sliki 15 pa trije.
Ključne publikacije
- McClintock, B. (1950). "Izvor in obnašanje spremenljivih lokusov pri koruzi". Zbornik Nacionalne akademije znanosti Združenih držav Amerike 36 (6): 344-355. PMC 1063197. PMID 15430309.
- McClintock, B. (1953). "Indukcija nestabilnosti na izbranih lokusih v koruzi". Genetika 38 (6): 579-599. PMC 1209627. PMID 17247459.
- McClintock, B. (1961). "Nekaj vzporednic med sistemi za nadzor genov pri koruzi in bakterijah". The American Naturalist 95 (884): 265-277. doi:10.1086/282188.
Vprašanja in odgovori
V: Kdaj se je rodila Barbara McClintock?
O: Barbara McClintock se je rodila 16. junija 1902.
V: Katero univerzo je obiskovala?
O: Obiskovala je univerzo Cornell, kjer je leta 1927 doktorirala iz botanike.
V: Na katero vrsto raziskav se je osredotočila do konca svoje kariere?
O: Do konca svoje kariere se je ukvarjala s citogenetiko koruze.
V: Kaj je McClintockova odkrila v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja?
O: V štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja je McClintockova odkrila transpozicijo, ki je pokazala, kako so geni odgovorni za vklop ali izklop telesnih značilnosti.
V: Kdaj je bila izvoljena za članico Nacionalne akademije znanosti?
O: Za članico Nacionalne akademije znanosti je bila izvoljena leta 1944.
V: Zakaj je McClintockova leta 1953 prenehala objavljati svoje podatke?
O: Leta 1953 je prenehala objavljati svoje podatke zaradi skepticizma glede njenih raziskav in njihovih posledic.
V: Katero nagrado je prejela za svoj prispevek k raziskavam na področju genetike?
O; Leta 1983 je prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za svoj prispevek k raziskavam genetike.
