Kurt Koffka (18. marec 1886 - 22. november 1941) je bil nemški psiholog. Bil je eden od utemeljiteljev geštalt psihologije. Skupaj z Maxom Wertheimerjem in Wolfgangom Köhlerjem je soustvaril temeljne ideje geštalt gibanja, ki poudarjajo, da je zaznana celota drugačna ter pogosto več kot vsota njenih delov; to pomeni, da se človeška zaznava oblikuje po zakonitostih organizacije, konteksta in odnosov med elementi.
Koffka se je rodil in šolal v Berlinu, kjer je leta 1909 doktoriral kot študent Carla Stumpfa. Koffka je bil eno leto tudi na Univerzi v Edinburgu na Škotskem, kjer se je naučil angleščine, kar mu je pozneje zelo koristilo. Koffka je delal na univerzi v Frankfurtu, ko je leta 1910 prišel Max Wertheimer in Koffko povabil k sodelovanju pri svojih raziskavah fenomena phi. Phi-fenomen je optična iluzija, pri kateri dva hitro zaporedoma utripajoča vira svetlobe vzbudita vtis gibanja med njima — odkritje, ki je postalo ena od ključnih empiričnih osnov geštalt teorije.
Koffka je leta 1912 zapustil Frankfurt in se zaposlil na Univerzi v Giessnu, kjer je delal več kot enajst let. V tem obdobju je razvijal svoje eksperimentalne in teoretične poglede na zaznavo, učenje in razvoj. Koffka je nato odpotoval v Združene države Amerike, kjer je bil med letoma 1924 in 1925 gostujoči profesor na univerzi Cornell, dve leti pozneje pa še na univerzi Wisconsin-Madison. Nazadnje je leta 1927 sprejel mesto na Smith Collegeu v Northamptonu v Massachusettsu, kjer je ostal do svoje smrti leta 1941.
Prispevki in zapuščina
Koffka je pomembno prispeval k uveljavitvi geštalt psihologije v anglosaškem svetu. Skozi članke in knjige je predstavil osnovne zakonitosti perceptivne organizacije, med katere sodijo načela figure/ozadja, sorodnosti (similarity), bližine (proximity), zaprtosti (closure) in kontinuiranosti (continuity). Poudarjal je, da razvoj psihičnih pojavov in vedenja ne gre razumeti kot preprosto seštevanje delnih elementov, temveč kot preučevanje celostnih struktur in njihovih medsebojnih odnosov.
Med njegovimi najbolj znanimi deli je obsežnejša predstavitev geštalt principov, ki je močno vplivala na nadaljnji razvoj psihologije zaznave in vedenja. Poleg temeljnih raziskav zaznave je Koffka delal tudi na področju otrokovega razvoja, učenja in spomina. Njegovo delo je vplivalo na kasnejše tokove v kognitivni psihologiji, razvojni psihologiji in psihoterapevtskih pristopih, ki upoštevajo pomen konteksta in celostnih struktur.
Koffkova vloga kot učitelja in popularizatorja geštalt teorije je pripomogla k njenemu širjenju v ZDA in drugod, kar je omogočilo, da so ideje geštalta postale del sodobnega psihološkega mišljenja. Njegovo delo ostaja pomembno za razumevanje, kako ljudje organiziramo zaznane informacije v smiselne in funkcionalne enote.