Dr. Kwame Nkrumah (rojen kot Francis Nwia-Kofi Ngonloma, 21. september 1909 – 27. april 1972) je bil afriški politični voditelj, najbolj znan kot prvi predsednik vlade in pozneje predsednik Gane. Bil je osrednja osebnost ganskega boja za neodvisnost in eden najbolj prepoznavnih zagovornikov ideje o združeni Afriki ter pan-afriškem gibanju. Po dolgi organizacijski in politični kampanji za neodvisnost, ki je vključila množične proteste in volilne zmage njegove stranke, je Nkrumah 6. marca 1957 postal vodja države, ko je Gana uradno pridobila neodvisnost izpod britanske oblasti.

Nkrumah se je rodil kot Francis Nwia-Kofi Ngonloma v vasi Nkroful na takratni Zlati obali (britanska kolonija, kasneje Gana). Njegov oče je bil zlatar Kofi Ngonloma, mati pa prodajalka Elizabeth Nyaniba, ki je bila zanj velik navdih in podporna figura v otroštvu. Po osnovni šoli je nadaljeval z izobraževanjem in kmalu postal učitelj; pozneje je odšel v Združene države Amerike, kjer je nadaljeval študij, med drugim na Lincoln University in na University of Pennsylvania, nato pa je nekaj časa živel in deloval tudi v Londonu, kjer se je povezal z drugimi afriškimi in karibskimi intelektualci in aktivisti.

Po vrnitvi v Zlato obalo je Nkrumah postal vodilna figura Gibanja za množično udeležbo in leta 1949 ustanovil Convention People's Party (CPP). CPP je hitro pridobival podporo množic s programom neodvisnosti, socialnih reform in širjenja izobraževanja. V ključnih letih 1948–1951 je vodil taktike civilne nepokorščine in množične mobilizacije, kar je pripeljalo do volilne zmage njegove stranke in njegovega imenovanja za vodjo vlade v zakonodajnem svetu. Po osamosvojitvi je bil sprva premier, pozneje, po sprejetju ustave republike leta 1960, izvoljen za predsednika Gane.

Nkrumah je vladal z ambicioznim programom modernizacije in industrializacije: spodbujal je izgradnjo infrastrukture, šolskih in zdravstvenih ustanov, industrializacijo, ter velike projektne načrte, kot je bil Volta River Project (Akosombo), namenjen proizvodnji električne energije in gospodarskemu razvoju. Hkrati je uvedel tudi močne centralizirane politične pristope: njegova vlada je sprejela zakone, kot je bil Preventive Detention Act, ki so omogočali aretacije političnih nasprotnikov brez sojenja, in je postopoma omejevala delovanje opozicije. Leta 1964 je bila Gana uradno preoblikovana v enopartijsko državo, Nkrumah pa je postal izjemno vplivna, a tudi vse bolj avtoritarna osebnost v državi.

Pan-afrištvo je bilo osrednje v Nkrumahovih prizadevanjih: organiziral je afriške kongrese, podpiral dekolonizacijo širše celine, zagovarjal politično in ekonomsko enotnost ter bil avtor več pomembnih del, med njimi Africa Must Unite (1963) in Neo-Colonialism, the Last Stage of Imperialism (1965). Njegova vizija je vplivala na generacije afriških voditeljev in gibanj za neodvisnost.

Vendar so gospodarske težave, rast korupcije, politična represija in nezadovoljstvo v vojski in policiji pripeljali do vojaškega udara 24. februarja 1966, medtem ko je bil Nkrumah na uradnem obisku v Aziji. Prevzela ga je vojaško-policijska uprava, imenovana National Liberation Council, in Nkrumah je bil prisiljen v izgnanstvo. Odšel je v Gvinejo, kjer ga je predsednik Sékou Touré imenoval za častnega sobesednika države; kasneje je iskal tudi zdravstveno pomoč v tujini in v izgnanstvu umrl v Bukarešti (Romunija) 27. aprila 1972.

Nkrumahova zapuščina je dvojna: velja za enega najpomembnejših voditeljev afriške osvoboditve in pionirja pan-afriške ideje, hkrati pa ostaja sporna figura zaradi avtoritarnih potez in političnih ukrepov, ki so omejevali demokratične svoboščine. Njegova dela, govori in politične ideje pa ostajajo pomemben del razprav o afriški suverenosti, neokolonializmu in možnostih gospodarskega razvoja na kontinentu.

Glavne mejnike v kratkem:

  • 1909: rojstvo v Nkrofulu.
  • 1940. leta: študij in politično oblikovanje v ZDA in Londonu.
  • 1949: ustanovitev Convention People's Party (CPP).
  • 1957: neodvisnost Gane (6. marec) — Nkrumah kot vodja vlade.
  • 1960: Gana postane republika, Nkrumah izvoljen za predsednika.
  • 1964: preobrazba v enopartijsko državo in krepitev predsedniške moči.
  • 1966: vojaški udar in izgnanstvo (24. februar).
  • 1972: smrt v izgnanstvu (27. april).