Ekonomske, socialne in kulturne pravice

Ekonomske, socialne in kulturne pravice so del človekovih pravic. V pomembni pogodbi Združenih narodov, imenovani Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, so se države v Združenih narodih dogovorile, da bi te pravice moral imeti vsak človek na svetu. Nekateri primeri teh pravic vključujejo:

• Pravica do izobraževanja (šola)
• Pravica do dela z dobrim plačilom na dobrem in varnem delovnem mestu.
• pravica do stavke (ko delavci stavkajo, se skupaj odločijo, da ne bodo več delali, dokler njihovi šefi ne izboljšajo razmer na delovnem mestu - na primer, da jim dajo dovolj plače za preživetje ali zagotovijo večjo varnost pri delu).
• Pravica do stanovanja
• Pravica do socialne varnosti
• Pravica do zdravja
• Pravica do ustreznega življenjskega standarda (kar pomeni, da ima oseba vse, kar potrebuje za preživetje, vključno z vodo, hrano, oblačili, dovolj denarja za plačilo potrebščin in varno prebivališče).

Te pravice so bile navedene že v Splošni deklaraciji Združenih narodov o človekovih pravicah. Vendar so bile ponovno vključene v Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, da bi zagotovili, da bodo te pravice veljale po vsem svetu.

Poseben pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah je bil sprejet z razlogom. Te pravice niso bile vključene v Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Ta dva pakta sta bila ločena, ker naj bi bile državljanske pravice zaščitene močneje kot ekonomske, socialne in kulturne pravice. Ločen pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah je bil pripravljen zato, da bi bilo jasno razvidno, kako pomembne so te pravice.

Kot piše v Dunajski deklaraciji, je treba vse človekove pravice varovati enako, saj so "vse človekove pravice univerzalne in jih ni mogoče deliti".

Išči po črki