Elizabeta Farnese (25. oktober 1692 - 11. julij 1766) je bila druga žena Filipa V. Španskega. Filipova prva žena, Marija Luiza Savojska, je umrla februarja 1714. Elizabeta se je s kraljem poročila decembra 1714. Do moževe smrti leta 1746 je imela velik vpliv na državo. Leta 1759, ko je njen najstarejši sin Karel III. španski postal kralj in je potoval iz Neaplja, je delovala kot regentka. Načrtovali so, da se bo poročila z Viktorjem Amadejem, piemontskim princem, vendar do poroke ni prišlo.
Zgodnje življenje
Elizabeta Farnese se je rodila v plemiški družini duhovne in politične tradicije rodu Farnese, ki je vladal v vojvodini Parma. Bila je hči Odoarda Farnese in Doroteje Sofije iz Neuburga. V mladosti so jo ponujali za ugodne dinastične poroke v različnih evropskih dvorih; načrtovana zvezda z vojvodskim ali piemontskim dvorom ni bila uresničena, saj je končno postala žena španskega kralja.
Poroka in vzpon k vplivu
Po poroki z Filipom V. je Elizabeta hitro pridobila močan vpliv na španski dvor. Bila je odločna in politično ambiciozna; njena glavna skrb je bila zagotoviti položaj in prihodnost svojih otrok. Značilno za njeno politiko je bilo usmerjanje španske zunanje politike proti italijanskim interesom, saj je iskala posesti in naslove v Italiji za svoje potomce.
Politično delovanje
Elizabeta je vpliv uporabljala preko kadrovanja in podpore posameznim ministrom. Med najbolj znanimi sodelavci na dvoru je bil kardinal in državni minister, ki so mu pripisovali velik del izvajanja njenih načrtov na diplomatskem in vojaškem področju. Njeno obdobje je zaznamovalo obdobje intenzivnih diplomatskih manevrov, vojaških poskusov in pogajanj z evropskimi silami, vse z namenom utrditve pozicij za svoje otroke in špansko hišo Bourbon.
Regentka in zadnja leta
Ko je leta 1759 najstarejši sin zapustil Neapelj, da bi zasedel španski prestol, je Elizabeta prevzela vlogo regentke in pomagala pri prehodu oblasti. Tudi po smrti moža leta 1746 je ostala ena najpomembnejših osebnosti španskega dvora, vplivala je na vlado in politične odločitve vse do svoje smrti leta 1766.
Otroci in dinastične pridobitve
Elizabeta je bila mati več otrok; njen najstarejši sin je bil Karel III. španski, ki je imel pomembno vlogo v italijanski in španski politiki. S svojo strategijo in diplomacijo je Elizabeta dosegla, da so nekateri od njenih otrok prejeli pomembne italijanske prestole in posesti, s čimer je utrdila vpliv družine Bourbon v Sredozemlju.
Kulturni vpliv in zapuščina
Elizabeta Farnese je bila tudi mecena umetnosti in arhitekture. Podpirala je gradnjo, prenove in dvorne sloge, ki so vplivali na španski dvor v 18. stoletju. Njena energična osebnost, ambicije in diplomatske pridobitve so pustile trajen pečat na evropski politiki tistega časa. Zapuščina Elizabete se kaže v preureditvah dvorov, v dinamiki evropskih rodbinskih zavezništev in v zgodovinskih ocenah vloge žensk pri oblikovanju politike v obdobju absolutizma.
Elizabeta Farnese je umrla 11. julija 1766. V slovenskem in širšem evropskem zgodovinskem spominu ostaja kot ena najbolj vplivnih kraljic in kot primer ženske, ki je znala izkoristiti svoj položaj za uresničevanje dinastičnih in političnih ciljev.