Filip V. Španski (19. december 1683 – 9. julij 1746) je bil drugi sin Ludvika, velikega dofina in Marije Ane Viktorije Bavarske. Bil je vnuk Ludvika XIV. in Marije Terezije Avstrijske. Po smrti brez otrok in bolnega Karla II. je bil imenovan za španskega kralja in je vladal v obdobjih 1700–1724 ter 1724–1746; skupno je njegovo vladanje trajalo 45 let in 21 dni, najdlje v sodobni španski zgodovini.

Rojstvo in zgodnje življenje

Filip se je rodil v palači Versailles v Franciji. Odraščal je v francoskem dvoru pod vplivom svojega deda Ludvika XIV., kar je močno oblikovalo njegovo politično kulturo in pogled na absolutno monarhijo.

Zahtevek na španski prestol in vojna za nasledstvo

Po smrti Karla II. Španskega (1700) je Filip kot vnuk Ludvika XIV. uveljavil pravico do španskega prestola, kar je sprožilo dolgoletno mednarodno tekmovanje za nadzor nad špansko krono in pomenilo začetek Vojne za špansko nasledstvo (1701–1714). V vojni so bile vključene velike evropske sile, med njimi Avstrija, Anglija, Nizozemska in več drugih. Posledice vojne so bile med drugim priznanje Filipa kot španskega kralja, a hkrati izguba nekaterih španskih evropskih posestev in prenos pomembnih ozemelj (ter pomorskih privilegijev) na druge sile z mirovnimi pogodbami, med katerimi je bil najpomembnejši mirovni sistem, znan po pogodbah iz Utrechta (1713).

Vladavina, reforme in notranja politika

Filip V. je bil prvi burbonski kralj Španije, kar je pomenilo začetke pomembnih reform v smeri centralizacije oblasti in prenove administracije po francoskem vzoru. Pod njegovim vodstvom so bili uvedeni ukrepi za krepitev kraljeve oblasti, prestrukturiranje državne uprave, vojske in davčnega sistema ter spodbujanje gospodarskih reform. V vladi so v različnih obdobjih izstopali vplivni svetovalci in ministri, med njimi italijanski kardinal Giulio Alberoni, ki je nekaj časa vodil ambiciozno zunanjo politiko Španije, dokler ni bil izgnan pod pritiskom drugih evropskih sil.

V zunanji politiki so bili pomembni tudi spori in pogajanja z Avstrijo (Karlo VI., cesarjem Svetega rimskega cesarstva) ter s Savojo (Viktorjem Amadejem II), kar je vplivalo na razmere v Italiji in na prerazporeditev ozemelj.

Osebno življenje, poroke in potomci

Filip V. se je poročil dvakrat. Njegova prva žena je bila Marija Luisa Savoyska; iz tega zakona je med drugim izšel sin Ludvik (Luis I.), ki je po očetovi abdikaciji leta 1724 za kratek čas postal španski kralj. Po smrti prve žene (in kasneje po Ludvikovi predzgodnji smrti) se je Filip poročil z izredno vplivno Izabelo Farnese (Elisabeth Farnese), ki je poskušala izpeljati italijansko politiko v korist svojih otrok.

Filip je bil oče treh moških, ki so kasneje zasedli španski prestol:

  • Ludvik I. (Luis I.) – kralj leta 1724 (vladal zelo kratko, saj je umrl istega leta)
  • Ferdinand VI. (Ferdinando VI.) – kralj Španije po Filipovi smrti (vladal 1746–1759)
  • Karel III. (Carlos III.) – postal je kralj Napolija in Sicilije, kasneje pa kralj Španije (vladal 1759–1788)

Abdikacija in vrnitev na prestol

Leta 1724 je Filip nepričakovano abdiciral v korist svojega sina Ludvika I., vendar je ta kmalu umrl zaradi bolezni. Po Ludvikovi smrti se je Filip vrnil na prestol in nadaljeval vladanje do 1746.

Smrt in zapuščina

Filip V. je umrl 9. julija 1746 v svoji kraljevi palači v Madridu in je pokopan med španskimi kralji. Umrl je v Madridu v Španiji. Njegova vladavina je zaznamovala prehod Španije iz Habsburške v Burbonsko obdobje: ob začetnemu prizadevanju za konsolidacijo oblasti so sledile dolgoročne politične in upravne spremembe, ki so vplivale na oblikovanje moderne španske države. Pod njegovimi nasledniki so se nekatere od teh reform nadaljevale in prilagajale novim izzivom 18. stoletja.