Opis in taksonomija

Agilodocodon je bil dokodont v velikosti drevesa iz srednjejurskega obdobja. Dokodonti so pripadniki skupine mammaliaformes — sorodniki prvih sesalcev, vendar niso nujno pravi sesalci, temveč izumrla veja, ki nam pomaga razumeti zgodnje faze evolucije sesalcem podobnih lastnosti.

Videz in zgradba

Agilodocodon scansorius je od glave do repa meril približno 13 centimetrov in tehtal približno 27 gramov. Po videzu je bil podoben veverici z dolgim smrčkom, ukrivljenimi rogatimi kremplji ter gibljivimi gleženjskimi in zapestnimi sklepi, značilnimi za sodobne drevesne sesalce. Gibljiva zapestja in gležnji ter dolge okončine bi mu omogočali dober oprijem ter spretnost pri plezanju in premikanju po vejah. Sprednji zobje so bili podobni lopaticam, kar kaže, da je Agilodocodon scansorius lahko grizel drevesno lubje in jedel žvečilke ali sokove.

Življenjski slog in prehrana

Na podlagi anatomije so raziskovalci sklepali, da je bil Agilodocodon prilagojen drevesnemu načinu življenja: oprijemalne kremplje, gibljivi sklepi in razmeroma lahka telesna teža so nakazovali sposobnost plezanja in zadrževanja na vejah. Zaradi posebne oblike sprednjih zob so avtorji, ki so ga opisali, predlagali, da se je prehranjeval z drevesnim sokom ali smolo ter z manjšimi brezvretenčarji, ki jih je našel pod lubjem.

Pomen najdišča in paleobiološki pomen

Odkritje Agilodocodon scansorius je pomembno, ker razširja znanje o tem, kdaj so se pojavile drevesne specializacije pri sesalcem sorodnih vrstah. Predstavlja primer zgodnje neodvisne poti, po kateri so nekatere skupine razvile prilagoditve za življenje v krošnji dreves — dolgo pred evolucijo današnjih drevesnih sesalcev.

Polemika in drugačna razlaga

To razlago je postavil pod vprašaj drug paleontolog. Po njegovem mnenju se zobje Agilodocodona "precej razlikujejo" od zob sodobnih opic, ki se prehranjujejo s sokovi, dolga in tanka spodnja čeljust pa se zdi prešibka za grizenje drevesnega lubja. Kritiki opozarjajo tudi, da so interpretacije življenjskega sloga pogosto občutljive na ohranitvene iske in da en sam primerek ali omejena skeletna materiala lahko vodita do pretiranih sklepov.

Zaključek

Agilodocodon scansorius tako ostaja zanimiv primer zgodnjih sesalcem sorodnih živali z domnevnimi arborealnimi prilagoditvami. Njegova anatomija odpira pomembna vprašanja o raznolikosti in ekologiji srednjejurskih skupin, medtem ko nasprotna stališča opozarjajo na previdnost pri tolmačenju prehranskih in življenjskih navad iz omejenih fosilnih ostankov. Dodatni najdbi in podrobne primerjalne študije zobne in skeletne morfologije bodo pomagale razjasniti, katera razlaga je najverjetnejša.