Nicolas Steno (Niels Stensen, 1638–1686) je bil danski znanstvenik, izobražen kot anatom in kirurg, ki je postal pionir tako na področju anatomije kot geologije. Kasneje se je spreobrnil v katoliško vero in postal katoliški škof.

V 17. stoletju je Steno začel izzivati takratne razlage naravnih pojavov. Zlasti je dvomil v ideje, da so fosili "rastli" v kamninah ali da so le okrasni vzorci v kameninah. S primerjavo sodobnih živalskih delov (na primer kitovih ali morskih plenilcev) in fosilnih ostankov je pokazal, da so fosili ostanki nekdaj živečih organizmov. S temi metodami in z natančnim opazovanjem kamnin je postal eden od utemeljiteljev sodobne stratigrafije in geologije nasploh.

Geologija in stratigrafija

V svojem delu, pogosto navajanem kot Dissertationis prodromus (1669), je Steno postavil štiri osnovna načela, ki so osnova stratigrafije. Ta načela so enostavna, a izredno uporabna pri razumevanju zaporedja geoloških dogodkov:

  1. Zakon superpozicije: v nedotaknjenih vodoravnih zaporedjih sedimentnih kamnin so spodnje plasti starejše od zgornjih — to pomeni, da so se položile prej.
  2. Načelo prvotne horizontalnosti: nanosi sedimentov so se sprva usedali približno vodoravno; vse večje naklone ali ukrivljenosti je po navadi povzročilo kasnejše premikanje ali preoblikovanje kamnin.
  3. Načelo stranske kontinuitete: posamezna plast se običajno razteza vstran v vseh smereh, dokler se ne prekine z neko oviro ali se tanjša do izginotja; ločitve so lahko posledica erozije ali kasnejših prekinitev.
  4. Načelo izvorne tekočnosti (originalne kondicije): ko se je neka plast talila oziroma usedala, so bile snovi, ki so ju tvorile, v tekočem ali vsaj premičnem stanju; to pomeni, da zgornje plasti še niso obstajale, ko se je tvorila najnižja plast v zaporedju.

Stenove ideje so še vedno temelj sodobne stratigrafije. Pomagajo pri razlagi zaporedja dogodkov, identifikaciji neprekinjenosti in prekinitev v geološki zapisi ter pri relativnem datiranju kamnin in fosilov. Njegovo delo je vplivalo tudi na kasnejše teorije o dolgih geoloških procesih, na primer pri razumevanju ciklov Jamesa Huttona — neprekinjenih procesov odlaganja, dviganja, erozije in ponovnega potapljanja morskega dna — ter na razvoj moderne geologije kot metode za branje zgodovine Zemlje.

Poleg geologije: anatomija in primerjalna anatomija

Steno ni bil le geolog: kot izurjen anatom je prispeval tudi k razumevanju človeškega in živalskega telesa. Med njegovimi znanimi dosežki so natančne opise mišic in žlez; po njem je poimenovan Stensenov kanal (izvodilo obušesne žleze), ki je še danes znan kot pomembna anatomska struktura. Njegov pristop — natančno opazovanje, deskriptivna anatomija in primerjava sodobnih ter fosilnih struktur — je pripomogel k utrditvi metod, ki povezujejo anatomijo s paleontologijo in geologijo.

Pomen in zapuščina

Praktičen pomen Stenovih načel je velik: uporabljajo se v paleontologiji, arheologiji, geologiji rudnin in iskanju surovin (npr. nafte in zemeljskega plina) ter pri rekonstrukciji preteklih okoljskih razmer. Njegov način dela — skrbno opazovanje, primerjava in logično sklepanje — je postal vzor znanstvenega pristopa v naravoslovju.

Čeprav je Steno tudi versko in družbeno sledil drugačnim potem pozneje v življenju, njegova znanstvena zapuščina ostaja temeljna za razumevanje, kako brati kamnine in fosile kot zapise zgodovine Zemlje.