Nicolas Steno — oče sodobne stratigrafije: pionir geologije in anatomije

Nicolas Steno (Niels Stensen, 1638–1686) je bil danski znanstvenik, izobražen kot anatom in kirurg, ki je postal pionir tako na področju anatomije kot geologije. Kasneje se je spreobrnil v katoliško vero in postal katoliški škof.

V 17. stoletju je Steno začel izzivati takratne razlage naravnih pojavov. Zlasti je dvomil v ideje, da so fosili "rastli" v kamninah ali da so le okrasni vzorci v kameninah. S primerjavo sodobnih živalskih delov (na primer kitovih ali morskih plenilcev) in fosilnih ostankov je pokazal, da so fosili ostanki nekdaj živečih organizmov. S temi metodami in z natančnim opazovanjem kamnin je postal eden od utemeljiteljev sodobne stratigrafije in geologije nasploh.

Geologija in stratigrafija

V svojem delu, pogosto navajanem kot Dissertationis prodromus (1669), je Steno postavil štiri osnovna načela, ki so osnova stratigrafije. Ta načela so enostavna, a izredno uporabna pri razumevanju zaporedja geoloških dogodkov:

1. Zakon superpozicije: v nedotaknjenih vodoravnih zaporedjih sedimentnih kamnin so spodnje plasti starejše od zgornjih — to pomeni, da so se položile prej.
2. Načelo prvotne horizontalnosti: nanosi sedimentov so se sprva usedali približno vodoravno; vse večje naklone ali ukrivljenosti je po navadi povzročilo kasnejše premikanje ali preoblikovanje kamnin.
3. Načelo stranske kontinuitete: posamezna plast se običajno razteza vstran v vseh smereh, dokler se ne prekine z neko oviro ali se tanjša do izginotja; ločitve so lahko posledica erozije ali kasnejših prekinitev.
4. Načelo izvorne tekočnosti (originalne kondicije): ko se je neka plast talila oziroma usedala, so bile snovi, ki so ju tvorile, v tekočem ali vsaj premičnem stanju; to pomeni, da zgornje plasti še niso obstajale, ko se je tvorila najnižja plast v zaporedju.

Stenove ideje so še vedno temelj sodobne stratigrafije. Pomagajo pri razlagi zaporedja dogodkov, identifikaciji neprekinjenosti in prekinitev v geološki zapisi ter pri relativnem datiranju kamnin in fosilov. Njegovo delo je vplivalo tudi na kasnejše teorije o dolgih geoloških procesih, na primer pri razumevanju ciklov Jamesa Huttona — neprekinjenih procesov odlaganja, dviganja, erozije in ponovnega potapljanja morskega dna — ter na razvoj moderne geologije kot metode za branje zgodovine Zemlje.

Poleg geologije: anatomija in primerjalna anatomija

Steno ni bil le geolog: kot izurjen anatom je prispeval tudi k razumevanju človeškega in živalskega telesa. Med njegovimi znanimi dosežki so natančne opise mišic in žlez; po njem je poimenovan Stensenov kanal (izvodilo obušesne žleze), ki je še danes znan kot pomembna anatomska struktura. Njegov pristop — natančno opazovanje, deskriptivna anatomija in primerjava sodobnih ter fosilnih struktur — je pripomogel k utrditvi metod, ki povezujejo anatomijo s paleontologijo in geologijo.

Pomen in zapuščina

Praktičen pomen Stenovih načel je velik: uporabljajo se v paleontologiji, arheologiji, geologiji rudnin in iskanju surovin (npr. nafte in zemeljskega plina) ter pri rekonstrukciji preteklih okoljskih razmer. Njegov način dela — skrbno opazovanje, primerjava in logično sklepanje — je postal vzor znanstvenega pristopa v naravoslovju.

Čeprav je Steno tudi versko in družbeno sledil drugačnim potem pozneje v življenju, njegova znanstvena zapuščina ostaja temeljna za razumevanje, kako brati kamnine in fosile kot zapise zgodovine Zemlje.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Nicolas Steno?

V: Kdaj je začel dvomiti o sprejetem znanju o naravnem svetu?

V: O čem je dvomil glede fosilov in nastajanja kamnin?

V: Kako so njegove raziskave vplivale na sodobno znanost?

V: Na katerih drugih področjih je Steno poleg geologije sodeloval?

V: Kaj se je s Stenom zgodilo pozneje v življenju?

V:Kaj je stratigrafija?

Išči po črki