James Hutton: škotski geolog in oče sodobne geologije (1726–1797)

Hutton je imel različne zamisli za razlago skalnih plasti, ki jih je videl okoli sebe. Po Playfairovih besedah se mu "ni mudilo z objavo svoje teorije, saj je bil eden izmed tistih, ki jih veliko bolj veseli kontemplacija resnice kot pohvala, da so jo odkrili".

Po približno 25 letih dela je bila njegova Teorija Zemlje leta 1785 predstavljena na sestankih Kraljeve družbe v Edinburgu.

Hutton je pozneje, 4. julija 1785, prebral izvleček svojega dela o sistemu Zemlje, njenem trajanju in stabilnosti, ki ga je natisnil in razposlal zasebno. V njem je predstavil svojo teorijo na naslednji način;

"Zdi se, da so bili trdni deli sedanjega kopnega na splošno sestavljeni iz morskih proizvodov in drugih materialov, podobnih tistim, ki jih danes najdemo na obalah. Zato imamo razlog za sklepanje:
1. da kopno, na katerem počivamo, ni preprosto in prvotno, ampak da je sestavljeno in da je nastalo zaradi delovanja drugih vzrokov.
2. da je pred nastankom sedanjega kopnega obstajal svet, sestavljen iz morja in kopnega, v katerem so obstajali plimovanje in morski tokovi, na dnu morja pa so se dogajale takšne operacije, kot se dogajajo zdaj. In
končno, da je med nastajanjem
sedanjega kopnega na dnu oceana prejšnje kopno ohranjalo rastline in živali; vsaj morje je bilo naseljeno z živalmi na podoben način, kot je zdaj.

Zato sklepamo, da je večji del našega kopnega, če ne celo vse, nastal z naravnimi procesi na tej zemeljski obli; da pa bi to kopno postalo trajno telo, odporno na delovanje voda, je bilo potrebno dvoje:
1. konsolidacija mas, ki so nastale z zbiranjem razsutega ali neskladnega materiala;
2. dvig teh konsolidiranih mas z dna morja, kjer so bile zbrane, na položaje, na katerih so zdaj nad gladino oceana."

V Huttonovem manj znanem delu je izjemna anticipacija ideje o naravni selekciji. Kot vedno pri Huttonu je ideja skorajda skrita v zapletenem jeziku:

"...če organizirano telo ni v položaju in okoliščinah, ki so najbolje prilagojeni za njegovo ohranitev in razmnoževanje, potem moramo biti pri zamišljanju neskončne raznolikosti med posamezniki te vrste prepričani, da bodo po eni strani tisti, ki se najbolj oddaljujejo od najbolje prilagojene zgradbe, najbolj izpostavljeni propadu, po drugi strani pa bodo tista organizirana telesa, ki se najbolj približujejo najboljši zgradbi za trenutne okoliščine, najbolje prilagojena, da se ohranijo in razmnožujejo posameznike svoje vrste."- Raziskovanje načel znanja, 2. zvezek.

Isto "načelo variacije" bi vplivalo na "vsako rastlinsko vrsto, ki raste v gozdu ali na travniku". Do svojih zamisli je prišel na podlagi poskusov pri vzreji rastlin in živali, od katerih je nekatere opisal v neobjavljenem rokopisu Elements of Agriculture (Elementi kmetijstva). Razlikoval je med dednimi razlikami, ki so posledica žlahtnjenja, in nedednimi razlikami, ki so posledica razlik v okolju, kot so tla in podnebje.

Huttonova proza je ovirala njegove teorije. John Playfair je leta 1802 ponovil Hutttonove geološke ideje (ne pa tudi njegovih misli o evoluciji). Charles Lyell je v tridesetih letih 19. stoletja populariziral idejo o neskončno ponavljajočem se ciklu (erozije kamnin in nastajanja sedimentov). Lyell je verjel v postopne spremembe in menil, da je celo Hutton preveč verjel katastrofalnim spremembam.

Lyellove knjige so imele širok vpliv, tudi na mladega geologa Charlesa Darwina, ki jih je med potovanjem z ladjo Beagle z navdušenjem prebiral. William Whewell je za opis Lyellove različice idej skoval izraz uniformitarizem. To je bilo v nasprotju s katastrofizmom, ki je predstavljal idejo, da so kamnine zabeležile vrsto katastrof, ki jim je sledila ponovna naselitev z novimi vrstami. Sčasoma so se ti pogledi zbližali, vendar je Lyellov opis razvoja geoloških idej privedel do prepričanja, da je zmagal uniformitarizem.

• 1785. Povzetek disertacije, prebrane v Kraljevi družbi v Edinburghu sedmega marca in četrtega aprila leta 2001 o zemeljskem sistemu, njegovem trajanju in stabilnosti. Edinburgh. 30 str.
• 1788. Teorija dežja. Transactions of the Royal Society of Edinburgh, zv. 1, 2. del, str. 41-86.
• 1788. Teorija Zemlje ali raziskava zakonov, ki jih je mogoče opaziti pri sestavi, razpadanju in obnovi zemlje na Zemlji. Transactions of the Royal Society of Edinburgh, zv. 1, 2. del, str. 209-304.
• 1792. Disertacije o različnih predmetih naravne filozofije. Edinburgh in London: Strahan & Cadell.
• 1794. Opazovanja o granitu. Transactions of the Royal Society of Edinburgh, zv. 3, str. 77-81.
• 1794. Disertacija o filozofiji svetlobe, toplote in ognja. Edinburgh: Cadell, Junior, Davies.
• 1794. Raziskava o načelih spoznanja in napredku razuma od čuta do znanosti in filozofije. Edinburgh: Strahan & Cadell.
• 1795. Teorija Zemlje; z dokazi in ilustracijami. Edinburgh: Creech. 2 zvezka.
• 1797. Elementi kmetijstva. Neobjavljen rokopis.
• 1899. Teorija Zemlje; z dokazi in ilustracijami, zvezek III, uredil sir Archibald Geikie. Geological Society, Burlington House, London.