Vrhovnosodišče Združenih držav Amerike je obravnavalo sodno zadevo Združene države Amerike proti Windsorju. Odločitev sodišča je postala mejnik v ameriški zgodovini prava in pomemben premik v prizadevanjih za enake pravice LGBT skupnosti.
Sodišče je 26. junija 2013 v zadevi odločilo, da je opredelitev "zakonske zveze" kot zveze med enim moškim in eno žensko (kot možem in ženo) protiustavna v delu, ki je zvezni vladi onemogočal priznanje istospolnih zakonov, ki so bili priznani na ravni posameznih držav. Sodnik Anthony Kennedy je napisal večinsko mnenje (odločitev je bila 5 proti 4), v katerem je razsodil, da člen 3 Zakona o zaščiti zakonske zveze (DOMA), sprejet leta 1996, krši klavzulo o pravilnem postopku iz petega amandmaja in s tem pravni princip enake zaščite pred zvezno vlado. V odločbi je sodišče poudarilo, da zvezna zakonodaja ne sme odvzeti pravic, ki izhajajo iz zakonito sklenjenih zakonskih zvez, in da takšna odredba posameznikom odvzame "dostojanstvo" enakopravnega obravnavanja.
Podlaga za zadevo je bila pravica do ugodnosti za istospolno poročene pare, enako kot imajo heteroseksualni poročeni pari. Edith Windsor in Thea Spyer, istospolni par, ki živita v New Yorku, sta se leta 2007 poročala v Kanadi, kjer je bila njuna poroka priznana. Po smrti Thee Spyer leta 2009 je Spyerjeva zapustila vse svoji partnerici, a je Davčna služba zavrnila priznavanje oprostitve pri davku na dediščino, ki jo imejo vdove, ker je DOMA določal, da beseda "zakonec" velja le za zvezo med moškim in žensko. Windsorjeva je morala plačati 363.053 dolarjev in je nato izpodbijala odločbo v sodnih postopkih, ki so privedli vse do Vrhovnega sodišča.
Odločitev je imela takojšen in širok učinek: zvezna oblast je morala za istospolne, v državah zakonsko poročene pare priznati več kot tisoč zveznih pravic in ugodnosti, vključno z možnostjo skupnega davčnega obračuna, bonitetami Socialne varnosti (survivor benefits), uveljavljanjem priseljevanja družinskih članov, pravicami do zveznih pokojnin in nekaterih veteranskih ugodnosti ter številnimi drugimi socialnimi in upravnimi pravicami. Sodba je tudi poudarila pomen zveznega priznanja državnih odločitev o porokah in oslabljala pravno podlago za sistemsko diskriminacijo, ki jo je vzdrževal DOMA.
Sodišče je sicer v tej zadevi razsodilo le o 3. členu DOMA, medtem ko je 2. člen (ki dopušča državam, da ne priznajo izven države sklenjenih istospolnih porok) ostal nespremenjen — to vprašanje je bilo kasneje obravnavano v vrhovni zadevi Obergefell proti Hodges (2015), ki je zagotovila pravico do poroke za istospolne pare po vsej državi.
Odločitev v zadevi Združene države proti Windsorju je navdihnila nadaljnje pravne izzive in je močno prispevala k hitrejšemu širjenju priznanj istospolnih zakonov v zveznih zadevah. Veliko organizacij in zagovornikov človekovih pravic je zmagovalno sodbo pozdravilo kot pomemben korak k enakosti. Nasprotniki so menili, da je sodišče poseglo v posamične odločitve držav in presegel svojo vlogo, kar so izpostavili v ločenih odklonilnih mnenjih (zlasti sodnik Antonin Scalia je zapisal oster dissent).
Po razsodbi je Edith Windsor postala javna figura in simbol boja za enakopravnost; revija Time jo je leta 2013 uvrstila med najbolj vplivne osebe na svetu (na tretje mesto). Sodna zmaga je tudi omogočila, da je Windsorjeva dobila povrnjen plačani davek, kar je dodatno utrdilo praktične posledice razveljavitve DOMA v njegovem 3. členu.
Na širšem družbenem in pravnem nivoju je odločitev predstavljala prelomnico: prispevala je k hitrejšemu spreminjanju javnega mnenja in ustvarila pravni temelj, na katerem je Vrhovno sodišče kasneje temeljilo pri razsodbi o univerzalni pravici do istospolne poroke v zadevi Obergefell. Združenje pravnih in civilnodružbenih premikov po Winstonju jasno kaže, kako ena sodna odločitev lahko pospeši spremembe v zakonodaji in vsakdanjem življenju milijonov ljudi.