Burke in Hare (West Port): serijski umori v Edinburghu 1827–1828
Umori Burkea in Hareja (znani tudi kot West Port) so bili serijski umori v Edinburgu na Škotskem od novembra 1827 do 31. oktobra 1828. Napadalca sta bila dva irska priseljenca, William Burke in William Hare, katerih motiv je bil predvsem finančen — trupla žrtev sta prodajala za potrebe anatomskih vaj in seciranj.
Burke in Hare sta skupaj z nekaj soprocesniki pridobila in prodala trupla najmanj 17 ljudi (po nekaterih virih 16) doktorju Robertu Knoxu, priznanemu anatomu in učitelju, ki je kot član Kraljeve družbe in konservator Muzeja primerjalne anatomije v Edinburgu potreboval sveže kadavre za izobraževanje študentov medicine. Knox ni sodeloval pri umorih, vendar je zaradi povezave z zadevo postal tarča javnega gnusa in obtožb, čeprav uradno ni bil obsojen za sodelovanje v umorih.
Metoda in izraz "burking"
Metoda ubijanja je bila načrtno izbrana tako, da truplo ni kazalo očitnih znakov nasilja, kar je olajšalo njegovo prodajo anatomikom. Žrtve so pogosto omamili ali hitro zadušili — z roko ali z vzglavnikom — dokler niso prenehale dihati. Zaradi načina umorov se je v angleščini uveljavil izraz to burke oziroma burking, ki pomeni namerno zadušiti osebo, pogosto s ciljem prikriti umor ali pridobiti truplo za razne namene.
Sodelavci, aretacije in sodni proces
V poleg glavnih storilcev sta bila v zločine vpletena tudi Burkova ljubica Helen McDougal in Harejeva žena Margaret Laird, ki sta pomagali pri prikrivanju in prevozu trupel. Ko so sum izbruhnil, so oblasti aretirale več vpletenih. William Hare je sklenil sodelovati s tožilstvom in v zameno za pričanje priča proti Burku dobil oprostitev; William Burke je bil obsojen na smrt. Burke je bil usmrčen in njegovo truplo razrezano na javni anatomiji, kar je dodatno razvnelo javni interes.
Javni odziv in posledice za medicino
Primer je v Škotskem in širše v Veliki Britaniji povzročil močan moralni odpor in strah pred nezakonitim pridobivanjem teles za medicinske potrebe. Velika pomanjkljivost zakonitega vira za študijske kadavre je spodbudila tako imenovane resurrection mense (izkopovalce trupel), zločince in trgovce s trupli. Skupen šok javnosti je bil eden od dejavnikov, ki so prispevali k sprejetju Anatomskega akta (Anatomy Act) leta 1832, ki je uredil zakonito pridobivanje trupel za medicinske namene in zmanjšal povpraševanje po nezakonito pridobljenih kadavrih.
Kulturni odtis
Primer Burkea in Hareja je pustil močan pečat v popularni kulturi in medicinski etiki: navdihnil je številne knjige, gledališke igre, kasneje filme ter razprave o mejah medicinskega raziskovanja, etiki in nadzoru nad razdeljevanjem teles po smrti. V Edinburgu in drugod so se primeri omenjali kot opozorilo pred zlorabami in potrebo po jasnih zakonih za pridobivanje in uporabo človeških ostankov v izobraževanju in znanosti.
Čeprav so podrobnosti primera v različnih virih rahlo različne (številke žrtev, ravnanja posameznih soprocesnikov, natanko kdo je kaj vedel), ostaja zgodba Burkea in Hareja temna opomina na družbeni in pravni pomen urejenega sistema za medicinske potrebe ter na ranljivost ranljivih ljudi v urbanih okoljih 19. stoletja.
William Burke in William Hare, na fotografiji na Burkovem sojenju
Burke
Zajec
Usmrtitev Williama Burka na trgu Lawnmarket v Edinburgu 28. januarja 1829; iz sodobnega časopisnega članka.
Vstajniki
Med letoma 1826 in 1840 je Knox vodil Barclayjevo šolo anatomije na Surgeon's Square v Edinburgu. Bil je najbolj priljubljen predavatelj anatomije na Škotskem, vendar je njegovim učencem vedno primanjkovalo teles za seciranje.
Pred zakonom o anatomiji iz leta 1832, ki je razširil ponudbo, so bila edina zakonita ponudba trupel za anatomske namene v Združenem kraljestvu trupla, ki so jih sodišča obsodila na smrt in razkosala. To je povzročilo pomanjkanje zakonitih predmetov za seciranje. Pomanjkanje je postalo še hujše, ko se je povečala potreba po usposabljanju študentov medicine, število usmrtitev pa se je zmanjšalo.
V svoji šoli se je Knox že od samega začetka soočal s težavo, saj so po letu 1815 kraljevi kolegiji povečali obseg študija anatomije v medicinskem učnem načrtu. Če bi poučeval po tako imenovani "francoski metodi", bi se moralo razmerje približati enemu truplu na učenca. Posledično so se tatvine trupel tako razširile, da ni bilo nenavadno, da so sorodniki in prijatelji pravkar umrlega nadzorovali truplo pred pokopom in po njem, da bi preprečili, da bi ga kdo odnesel.
Novembra 1827 je William Hare začel novo kariero, ko mu je po naključju umrl zadolženi podnajemnik. Za dostavo trupla Knoxu je prejel plačilo 7,10 funta in deset šilingov. Burke in njegov sostorilec Hare sta zdaj redno morila potepuhe in pijance. Po še 16 transakcijah, ki so postale znane kot umori v West Portu, sta bila Burke in Hare 2. novembra 1828 ujeta. Celotno mesto je ob strašnih dejanjih Burka in Hareja zajela groza, ki so jo spodbujale balade, brošure in časopisi. Hare je izdal kraljeve dokaze, Burka pa so obesili, razkosali in razstavili.
Burke je mesar, Hare je tat,
Knox je fant, ki kupuje govedino!
Knoxa niso preganjali, kar je razburilo mnoge v Edinburgu. Njegovo hišo je napadla množica in razbila okna. Odbor Kraljeve družbe v Edinburgu ga je oprostil krivde, vendar njegove vloge v primeru ni bilo mogoče pozabiti in mnogi so se ga bali.
Odkrivanje in sojenje
Zadnja žrtev je bila Marjory Campbell Docherty. Burke jo je zvabil v prenočišče, češ da je bila tudi njegova mati Dochertyjeva. Z umorom je moral počakati, ker sta bila prisotna najemnika James in Ann Gray. Grayjeva sta ponoči odšla, sosedje pa so slišali zvoke boja.
Naslednji dan je Ann Gray, ki se je vrnila, postala sumničava, ko ji Burke ni dovolil, da bi se približala postelji, na kateri je pustila nogavice. Ko sta Grayjeva ostala sama v hiši, sta pregledala posteljo in pod njo našla Dochertyjevo truplo. Na poti, da bi opozorili policijo, sta naleteli na McDougala, ki ju je skušal podkupiti s ponudbo 10 funtov na teden. Odklonila sta jo.
Burke in Hare sta pred prihodom policije iz hiše odstranila truplo. Vendar je Burke na zaslišanju trdil, da je Dochertyjeva odšla ob sedmih zjutraj, McDougal pa, da je odšla zvečer. Policija ju je aretirala. Anonimni namig jih je pripeljal v Knoxovo učilnico, kjer so našli Dochertyjevo truplo, ki ga je prepoznal James Gray. Kmalu zatem so aretirali tudi Williama in Margaret Hare. Umor je trajal dvanajst mesecev.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj sta bila umora Burka in Hareja?
O: Umori Burka in Hareja so bili serijski umori v Edinburgu na Škotskem, ki sta jih med novembrom 1827 in 31. oktobrom 1828 zagrešila irska priseljenca William Burke in William Hare.
V: Kako sta Burke in Hare zaslužila z umori?
O: Burke in Hare sta trupla svojih 17 žrtev prodala doktorju Robertu Knoxu, ki je bil član Kraljeve družbe in učitelj človeške anatomije edinburškim študentom medicine.
V: Kdo je bil doktor Robert Knox?
O: Dr. Robert Knox je bil član Kraljeve družbe in konservator Muzeja primerjalne anatomije v Edinburgu. Bil je tudi učitelj človeške anatomije edinburškim študentom medicine.
V: Zakaj je Dr. Knox potreboval trupla za seciranje svojih študentov?
O: Dr. Knox je potreboval trupla, ki so jih njegovi študenti razkosali v okviru medicinskega izobraževanja.
V: Kdo so bili Burkovi in Harejevi sostorilci pri umorih?
O: Burkova ljubica Helen McDougal in Harejeva žena Margaret Laird sta bili sostorilki pri umorih, ki sta jih zagrešila Burke in Hare.
V: Kaj pomeni beseda "burking"?
O: "Burkanje" se nanaša na dejanje namernega dušenja nekoga in na splošno na tiho zatiranje nečesa.
V: Kako se je način ubijanja, ki sta ga uporabljala Burke in Hare, začel povezovati z besedo "burking"?
O: Beseda "burking" se je začela povezovati z načinom ubijanja, ki sta ga uporabljala Burke in Hare, ko sta namerno zadušila svoje žrtve, da bi pridobila sveža trupla za anatomske lekcije doktorja Knoxa.
