Umori Burkea in Hareja (znani tudi kot West Port) so bili serijski umori v Edinburgu na Škotskem od novembra 1827 do 31. oktobra 1828. Napadalca sta bila dva irska priseljenca, William Burke in William Hare, katerih motiv je bil predvsem finančen — trupla žrtev sta prodajala za potrebe anatomskih vaj in seciranj.

Burke in Hare sta skupaj z nekaj soprocesniki pridobila in prodala trupla najmanj 17 ljudi (po nekaterih virih 16) doktorju Robertu Knoxu, priznanemu anatomu in učitelju, ki je kot član Kraljeve družbe in konservator Muzeja primerjalne anatomije v Edinburgu potreboval sveže kadavre za izobraževanje študentov medicine. Knox ni sodeloval pri umorih, vendar je zaradi povezave z zadevo postal tarča javnega gnusa in obtožb, čeprav uradno ni bil obsojen za sodelovanje v umorih.

Metoda in izraz "burking"

Metoda ubijanja je bila načrtno izbrana tako, da truplo ni kazalo očitnih znakov nasilja, kar je olajšalo njegovo prodajo anatomikom. Žrtve so pogosto omamili ali hitro zadušili — z roko ali z vzglavnikom — dokler niso prenehale dihati. Zaradi načina umorov se je v angleščini uveljavil izraz to burke oziroma burking, ki pomeni namerno zadušiti osebo, pogosto s ciljem prikriti umor ali pridobiti truplo za razne namene.

Sodelavci, aretacije in sodni proces

V poleg glavnih storilcev sta bila v zločine vpletena tudi Burkova ljubica Helen McDougal in Harejeva žena Margaret Laird, ki sta pomagali pri prikrivanju in prevozu trupel. Ko so sum izbruhnil, so oblasti aretirale več vpletenih. William Hare je sklenil sodelovati s tožilstvom in v zameno za pričanje priča proti Burku dobil oprostitev; William Burke je bil obsojen na smrt. Burke je bil usmrčen in njegovo truplo razrezano na javni anatomiji, kar je dodatno razvnelo javni interes.

Javni odziv in posledice za medicino

Primer je v Škotskem in širše v Veliki Britaniji povzročil močan moralni odpor in strah pred nezakonitim pridobivanjem teles za medicinske potrebe. Velika pomanjkljivost zakonitega vira za študijske kadavre je spodbudila tako imenovane resurrection mense (izkopovalce trupel), zločince in trgovce s trupli. Skupen šok javnosti je bil eden od dejavnikov, ki so prispevali k sprejetju Anatomskega akta (Anatomy Act) leta 1832, ki je uredil zakonito pridobivanje trupel za medicinske namene in zmanjšal povpraševanje po nezakonito pridobljenih kadavrih.

Kulturni odtis

Primer Burkea in Hareja je pustil močan pečat v popularni kulturi in medicinski etiki: navdihnil je številne knjige, gledališke igre, kasneje filme ter razprave o mejah medicinskega raziskovanja, etiki in nadzoru nad razdeljevanjem teles po smrti. V Edinburgu in drugod so se primeri omenjali kot opozorilo pred zlorabami in potrebo po jasnih zakonih za pridobivanje in uporabo človeških ostankov v izobraževanju in znanosti.

Čeprav so podrobnosti primera v različnih virih rahlo različne (številke žrtev, ravnanja posameznih soprocesnikov, natanko kdo je kaj vedel), ostaja zgodba Burkea in Hareja temna opomina na družbeni in pravni pomen urejenega sistema za medicinske potrebe ter na ranljivost ranljivih ljudi v urbanih okoljih 19. stoletja.