Buru - indonezijski otok: zgodovina, prebivalci, zapori in Pramoedya
Buru — indonezijski otok: zgodovina, avtohtoni prebivalci, Suhartove zapore in romanopisec Pramoedya Ananta Toer. Odkrijte temno preteklost in bogato kulturno dediščino.
Buru je otok v Indoneziji, del arhipelaga Maluku. Otok je znan po bogati etnološki pestrosti, gozdnatem notranjosti in zgodovini, ki vključuje obdobja kolonialne uprave, japonsko okupacijo in poznejšo vlogo kot kraj internacije političnih zapornikov. Približno tretjina prebivalcev so avtohtoni prebivalci, med njimi največje skupine Buru, pa tudi Lisela, Ambelau in Kayeli; ob tem na otoku živi več priseljencev z drugih indonezijskih otokov. Glavni naseljeni center in pristanišče je Namlea.
Geografija in narava
Buru ima raznovrstno pokrajino: obale z belimi plažami in mangrovami, ter gorato notranjost s tropskim gozdom. Notranjost je manj poseljena in vsebuje številne reke in gozdne površine, ki so pomembne za lokalno gospodarstvo in biotsko raznovrstnost. Otok gosti številne vrste rastlin in živali, pri čemer se med njimi nahajajo tudi endemične vrste; zaradi tega so ohranitvene teme in trajnostno gospodarjenje z gozdovi pomembne za prihodnost Buruja.
Prebivalci, jeziki in kultura
Prebivalci Buruja govorijo poleg nacionalnega jezika indonezijščine več lokalnih jezikov, predvsem jezike etničnih skupin Buru, Lisela in drugih. Kulturno življenje zajema tradicionalne običaje, glasbo, obrt in obredne prakse, ki se razlikujejo po regijah otoka. Religiozno je otoško prebivalstvo mešano; zlasti razširjeni sta islam in krščanstvo, pogosto v sintezi s starimi lokalnimi praksami.
Zgodovina
Med letoma 1658 in 1942 je Buru pod nadzorom nizozemske Vzhodnoindijske družbe in pozneje nizozemske krona; to obdobje je pomenilo vključenost otoka v kolonialne trgovske in upravne strukture cele regije. Med letoma 1942 in 1945 je bil otok zaseden s strani japonske vojske v času druge svetovne vojne. Po obdobju nacionalnih bojev in preoblikovanj je leta 1950 Buru postal del neodvisne Indonezije.
V politično napetih letih po državnem prevratu v Indoneziji je imela oblast novega reda predsednika Suharta (Suharto) odločilen vpliv na usodo mnogih otokov v državi. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je bil Buru uporabljen kot kraj internacije in zapora za več tisoč ljudi, obtoženih povezanosti s komunistično partijo ali z domnevnimi levičarskimi aktivnostmi. Zaporni režim in zaprti tabori so bili označeni s težkimi pogoji: prisilno delo, omejena zdravstvena oskrba in slaba prehrana so bili pogosti problemi, zato so se na otoku in v kasnejših zgodovinskih analizah ob tej temi razvile številne razprave o človekovih pravicah in pravici do resnice o preteklosti.
Pramoedya Ananta Toer in Buru
Znani indonezijski pisatelj Pramoedya Ananta Toer je bil med politično represijo leta 1965 aretiran in dolgoročno interniran. V zaporu na Buru je napisal ali začel pisati vrsto svojih pomembnih romanov, med njimi tudi znani Buru Quartet. Zaradi restrikcij internirancev je svoje zgodbe pogosto sprva pripovedoval ustno sojetnikom, kasneje pa so bila besedila zabeležena in objavljena. Pramoedyevo delo, nastalo v teh pogojih, je pomembno tako literarno kot zgodovinsko: prinaša osebne priče o življenju v internaciji, kritične poglede na zgodovinske dogodke in globoko človeško izkušnjo izgube svobode.
Gospodarstvo in sodobne razmere
Gospodarstvo Buruja temelji pretežno na kmetijstvu, ribištvu in izrabi gozdnih virov. Pridelki vključujejo rizično poljedelstvo, palmove izdelke, tropske sadeže in začimbe, kar je značilno za večino Maluku regije. V zadnjih desetletjih so se pojavljale težave z nezakonitim sečnjo in izkoriščanjem naravnih virov, kar je dodatno izpostavilo pomen trajnostnega upravljanja. Razvoj infrastrukture in dostopnosti ostajata izziva za bolj vključujočo gospodarsko rast.
Dostop, turizem in ohranjanje
Buru je dosegljiv z ladjo in lokalnimi letalskimi povezavami do glavnih mest v Maluku; glavno pristanišče in središče storitev je Namlea. Turizem na otoku je še razmeroma skromen v primerjavi z bolj znanimi indonezijskimi destinacijami, kar pa ponuja priložnost za razvoj nizkoogljičnega in trajnostnega turizma: potapljanje, opazovanje ptic, pohodništvo v notranjosti in spoznavanje lokalne kulture. Ohranjanje gozda in zaščita endemičnih vrst sta ključna za dolgoročno ohranitev naravnega in kulturnega bogastva Buruja.
Za obiskovalce in raziskovalce je priporočljivo spoštovati lokalne skupnosti, njihove navade in okolje, ter se pred potjo pozanimati o trenutnih prometnih povezavah in varnostnih razmerah.
Geografija in geologija
Otok Buru leži med dvema morjema Tihega oceana - Seramskim morjem (indonezijsko Laut Seram) na severu in Banda morjem (indonezijsko Laut Banda) na jugu in zahodu. Na vzhodu je ožina Manipa (indonezijsko Selat Manipa), nato pa otok Seram (indonezijsko Pulau Seram). Površina Buruja je 9.505 km2 (3.670 km²). Buru je tretje največje otočje na Maluku.
Buru je ovalne oblike. Od vzhoda proti zahodu meri približno 130 km, od severa proti jugu pa 90 km. Najvišja točka na otoku (2700 m) je vrh gore Kapalatmada. Otok je večinoma gorat, zlasti v osrednjem in zahodnem delu. Velik del otoka pokriva tropski deževni gozd.
Zaliv Kayeli v bližini Namlea leta 1949
Zaliv Kayeli
Rastline in živali
Buru je med Avstralijo in Azijo. Njegove rastline in živali so edinstvene.
Buruski raketni rep je endemit otoka
Upravna enota
Otok pripada indonezijski provinci Maluku (indonezijsko Propinsi Maluku). Razdeljena je na regijo Buru (indonezijsko Kabupaten Buru) in regijo Južni Buru (indonezijsko Kabupaten Buru Selatan).
Prebivalstvo
Ob popisu leta 2010 je na otokih, ki se upravljajo kot Buru, živelo 161 828 ljudi, ob vmesnem popisu leta 2015 pa 186 779. Približno 68,3 % v severni regenci in 31,7 % v južni;
Zgodovina
Predkolonialno obdobje
Buru je prvič omenjen v Nagarakretagami leta 1365. To je starodavanski pogrebni govor za Hayama Wuruka, vladarja kraljestva Majapahit.
V 16.-17. stoletju so si Buru prisvojili vladarji otoka Ternate in Portugalci. Vendar nobena od teh držav ni imela nadzora nad otokom. Obiskovali so ga le zaradi trgovine. Ljudstvo Makassar z otoka Sulavezi je na Buruju zgradilo utrdbe. Makasarji so prisilili domačine, da so gojili dragocene začimbe, kot so nageljnove žbice.
Kolonialno obdobje
Makasarovci in nizozemska Vzhodnoindijska družba so želeli dobiti začimbe na vzhodu malajskega arhipelaga. Spopadli sta se v vojni. Leta 1648 so Nizozemci prisilili Makassarje, da so zapustili Buru. Nizozemci so uničili kmetije in stavbe, ker niso mogli ostati na Buru in so se bali, da bi se Makasarovci vrnili. Leta 1658 so se vrnili s štirimi topovi in 24 vojaki na južni obali zaliva Kayeli. Zgradili so stalno naselbino in trdnjavo. Nizozemci so prisilili približno 2 000 prebivalcev otoka, da so se preselili v zaliv Kayeli. Med njimi je bilo veliko plemičev. Nizozemci so želeli nadzorovati lokalno prebivalstvo in ga prisiliti, da dela na poljih s klinčki. Ti prebivalci otoka Kayeli so postali pomembni voditelji.
Nizozemska vzhodnoindijska družba je prenehala delovati v začetku 18. stoletja. Vsa njena zemljišča v malajskem arhipelagu so postala last nizozemske krone. Buru je bil razdeljen na regente. Lokalni vladarji, imenovani radži, so za Nizozemce nadzorovali regente. Vsi radžasi so bili plemenski plemiči Kayeli.
Prevlada Kayelijev se je začela krhati v 80. letih 19. stoletja, ko so voditelji klanov Leliali, Wae Sama in Fogi preselili precejšnje dele svojih etničnih skupin v prvotna naselja; v začetku 20. stoletja se jim je pridružila Tagalisa. Do takrat so bile številne druge od prvotnih 13 vasi Kayeli zapuščene ali pa so izgubile svoje raje. Okoli leta 1910 je vodilna vloga klana Kayeli skoraj izginila.
Prehodna leta 1942-1950
Od pomladi 1942 do poletja 1945 je japonska vojska nadzorovala celotno Nizozemsko Vzhodno Indijo, vključno z Burujem. Otok so bombardirala zavezniška letala. Napadala so letališče Namlea.
Ko je Japonska izgubila vojno, je nadzor nad otokom ponovno prevzela Nizozemska. Decembra 1946 je bil Buru skupaj z drugimi otoki Maluku, Sulavezijem in Malimi Sundskimi otoki vključen v delno neodvisno državo Vzhodna Indonezija. Ustanovila jo je nizozemska vlada. Načrtovala je, da bo njena Vzhodna Indonezija počasi postala odvisna država. Decembra 1949 se je vzhodna Indonezija pridružila Republiki Združenih držav Indonezije.
Aprila 1950 so Buru, Ambon, Seram in nekateri manjši bližnji otoki ustanovili neodvisno Republiko Južni Moluki. Obljubili so, da bodo ohranili tesne politične vezi z Nizozemsko. Republika Indonezija je skušala s pogovori absorbirati RMS. Vendar ji to ni uspelo. Zato je Republika Indonezija julija 1950 začela šestmesečno vojno. Decembra 1950 je Republika Indonezija nadzorovala Buru in ta je postal del Republike Indonezije.
Kot del Indonezije
Med letoma 1950 in 1965 je nova vlada želela, da bi Buru postal del Indonezije. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, v času vojaškega režima generala Suharta, je Buru postal glavni zapor. Večina zapornikov so bili komunisti in drugi predstavniki levice ter intelektualci. Večina taborišč na Buru je bila zaprta leta 1980. V zaporih je bilo zaprtih več kot 12 000 ljudi. Vsaj nekaj sto jih je umrlo ali bilo ubitih.
Med zaporniki je bil tudi indonezijski pisatelj Pramoedya Ananta Toer. V zaporu je bil 14 let (1965-1979). Tam je napisal veliko svojih romanov, med drugim večino romana Buru Quartet. Do leta 1975 Toer ni smel uporabljati svinčnika ali papirja. Svoje romane se je učil na pamet in jih pripovedoval sojetnikom. Ti so mu pomagali zapomniti si zgodbe.
Nageljnove žbice - začimba, ki je imela pomembno vlogo v zgodovini Buruja
Drevo nageljnovih žbic
Ostanki nizozemske trdnjave v zalivu Kayeli.
Prevoz
Buru je z drugimi deli Indonezije povezan po morju. Ima dve glavni pristanišči v Namlei in Namrole. Vojaško letališče v Namlei (vzletno-pristajalna steza 750 metrov) se uporablja za zračni promet. Večina lokalnega prevoza poteka po cestah.
Tradicionalno delo in kultura
Tradicionalno sta se delo in kultura v vaseh spreminjala z letnimi časi in ljudje so se selili za delom in hrano. Moški so lovili divje prašiče, imenovane Buru babirusa, jelene in oposume. Ženske so nabirale divjo zelenjavo. Med zahodnim monsunom (od novembra do aprila) so moški in ženske skupaj delali na poljih. Zemlja na otoku ni bila dobra, zato so se včasih vasi preselile na novejšo, boljšo zemljo. Včasih so ljudje po 20 letih uporabe enega kosa zemlje preselili celotno vas. Večina naselij je bila majhnih.
Tradicionalna oblačila Burujev so podobna oblačilom večine drugih indonezijskih ljudstev. Moški nosijo saronge in tunike z dolgimi krili. Ženske prav tako nosijo saronge, vendar krajši suknjič. Barva oblačil je pri različnih plemenih na otoku različna.
Tradicionalna hiša Buru iz začetka 20. stoletja
Moški iz Lisele v vasi, začetek 20. stoletja.
Raziskave
Indonezijski in tuji znanstveniki proučujejo posebno rastlinsko in živalsko življenje na otoku. Vendar so prvotne rastline na obali in velik del gorskega gozda posekali ali uničili zaradi kmetovanja. V gorah sta le še dve veliki območji deževnega gozda. To sta zaščiteni območji, imenovani Gunung Kapalat Mada (1 380 km2 ) in Waeapo (50 km ). 2
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Buru?
O: Buru je otok v Indoneziji.
V: Kdo so avtohtoni prebivalci Buruja?
O: Avtohtoni prebivalci Buruja so večinoma Buruji, pa tudi Lisela, Ambelau in Kayeli.
V: Kdo je koloniziral Buru med letoma 1658 in 1942?
O: Med letoma 1658 in 1942 je Buru kolonizirala nizozemska Vzhodnoindijska družba in nato nizozemska krona.
V: Kdo je imel nadzor nad otokom med drugo svetovno vojno?
O: Med drugo svetovno vojno je imela nadzor nad otokom japonska vojska.
V: Kdaj je otok postal del neodvisne Indonezije?
O: Leta 1950 je postal del neodvisne Indonezije.
V: Kaj se je zgodilo z Burujem med vladavino novega reda predsednika Suharta v letih 1960-1970? O: Med vladavino novega reda predsednika Suharta v letih 1960-1970 je bil Buru zapor za tisoče političnih zapornikov.
V: Kateri znani indonezijski pisatelj je večino svojih romanov napisal, ko je bil zaprt na tem otoku? O: Slavni indonezijski pisatelj Pramoedya Ananta Toer je večino svojih romanov, vključno s "kvartetom Buru", napisal v zaporu na tem otoku.
Iskati