Pramoedya Ananta Toer: indonezijski pisatelj in avtor Buru kvarteta (1925–2006)

Pramoedya se je rodil 6. februarja 1925 v mestu Blora v osrednji Javi, ki je bila takrat del Nizozemske Vzhodne Indije. Bil je najstarejši sin v družini. Njegov oče je bil učitelj. Njegov oče je bil aktiven tudi v Boedi Oetomo (prvi priznani domorodni nacionalni organizaciji v Indoneziji). Pramoedyjeva mati je bila trgovka z rižem. Njegov dedek po materini strani se je odpravil na romanje v Meko. Kot je zapisano v njegovi napol avtobiografski zbirki kratkih zgodb "Cerita Dari Blora", se je prvotno imenoval Pramoedya Ananta Mastoer. Vendar je menil, da je družinsko ime Mastoer preveč aristokratsko. Javanska predpona "Mas" pomeni človeka višjega ranga v plemeniti družini. Zato je odstranil "Mas" in obdržal priimek Toer. Pramoedya je obiskoval radijsko poklicno šolo v Surabayi, vendar je ravno diplomiral, ko je leta 1942 Japonska napadla Surabayo.

Med drugo svetovno vojno je Pramoedya sprva podpiral okupacijske sile cesarske Japonske. Menil je, da so Japonci slabi, vendar boljši od Nizozemcev. Delal je kot strojepisec za japonski časopis v Džakarti. V nadaljevanju vojne pa so Indonezijci nasprotovali surovemu ravnanju japonske vojske in vojni racionalizaciji. Nacionalistične sile, ki so bile zveste Sukarnu, so začele podpirati prihajajoče zaveznike proti Japonski. To je storil tudi Pramoedya.

Ko je 17. avgusta 1945 Indonezijo dosegla novica o zavezniški zmagi nad Japonsko, je Sukarno razglasil indonezijsko neodvisnost. S tem se je začela indonezijska nacionalna revolucija proti Britancem in Nizozemcem. V tej vojni se je Pramoedya pridružil paravojaški skupini v Karawangu, Kranji (Zahodna Java). Poslali so ga v Džakarto. V Džakarti je pisal kratke zgodbe in knjige ter propagando za nacionalistično stvar. Nizozemci so ga zaprli v zapor Bukit Duri v Džakarti od leta 1947 do leta 1949, ko je Nizozemska priznala neodvisnost Indonezije. V zaporu je napisal svoj prvi večji roman Ubežnik.

V prvih letih po osamosvojitvi Indonezije je Pramoedya pisal zgodbe o težavah nove države. Pisal je tudi napol avtobiografska dela, ki so temeljila na njegovih spominih med drugo svetovno vojno. Nato je v okviru programa kulturne izmenjave odšel živeti na Nizozemsko. Kasneje je odšel na več drugih kulturnih izmenjav, med drugim v Sovjetsko zvezo in Ljudsko republiko Kitajsko.

V Indoneziji si je Pramoedya pridobil sloves kritika literature in družbe. Pridružil se je levičarski pisateljski skupini Lekra ter pisal v časopise in literarne revije. Njegov slog pisanja je postal bolj političen. Primer je njegova zgodba Korupcija (Korupsi). Gre za zgodbo o javnem uslužbencu, ki se ujame v past korupcije. Zaradi tega je imel težave s Sukarnovo vlado.

Od poznih petdesetih let prejšnjega stoletja je Pramoedya poučeval literarno zgodovino na Universitas Res Publica. Ta univerza je bila politično levičarska. Ko je pripravljal ure, je začel spoznavati, da so nizozemske kolonialne oblasti izkrivljale predstave o indonezijskem jeziku in književnosti. Iskal je gradiva, ki so jih kolonialne izobraževalne ustanove in Indonezijci po osamosvojitvi prezrli.

Pramoedya je nekaj časa preživel na Kitajskem, zato je imel dobre občutke do indonezijskih Kitajcev. To je bilo v Indoneziji po osamosvojitvi nenavadno. Indonezijska vlada je sprejela veliko zakonov, ki so omejevali svobodo indonezijskih Kitajcev, etnični Malajci ali Javanci pa so pogosto diskriminirali indonezijske Kitajce. Pramoedya je objavil serijo pisem namišljenemu kitajskemu dopisniku, v katerih je razpravljal o zgodovini indonezijskih Kitajcev, imenovano Hoakiau di Indonesia (Zgodovina čezmorskih Kitajcev v Indoneziji). Kritiziral je vlado, ker je preveč osredotočena na Javo in neobčutljiva za potrebe in želje drugih regij in ljudstev Indonezije. Zaradi tega ga je indonezijska vojska aretirala in ga za devet mesecev zaprla v zaporu Cipinang.

V državnem udaru oktobra 1965 je vojska prevzela oblast po lažni trditvi, da je umor več visokih generalov organizirala Komunistična partija Indonezije. To je bil začetek Suhartovega novega reda. Ta vlada je bila nasilno protikomunistična. Pramoedya je bil vodja Ljudske kulturne organizacije, literarne skupine, povezane z indonezijsko komunistično partijo. Zato ga je režim novega reda označil za komunista in sovražnika države. Med nasilno protikomunistično čistko v letih 1965-66 je Suhartova vlada Pramoedyo aretirala, pretepla in zaprla. Imenovan je bil za političnega zapornika. Njegove knjige so bile prepovedane, zaprt pa je bil brez sojenja, najprej v Nusa Kambanganu ob južni obali Jave, nato pa v kazenski koloniji Buru na vzhodnih otokih indonezijskega arhipelaga. .

Med zaporom na otoku Buru mu je bilo prepovedano pisati. Vendar je ustvaril svoj najbolj znani cikel del, kvartet Buru. Gre za serijo štirih zgodovinskih romanov, ki pripovedujejo o razvoju indonezijskega nacionalizma. Knjige delno temeljijo na njegovih lastnih izkušnjah med odraščanjem. Angleški naslovi knjig so: Buru: This Earth of Mankind, Child of All Nations, Footsteps in House of Glass. Glavni junak serije je poimenovan Minke. Je manjši javanski kraljevski rod. Lik je podoben indonezijskemu novinarju po imenu Tirto Adhi Surjo. Bil je dejaven v nacionalističnem gibanju.

V četverici so močni ženski liki indonezijske in kitajske narodnosti. Knjige prikazujejo, kako težko je bilo tem ljudem živeti pod kolonialno vladavino. Doživeli so rasistično diskriminacijo in napade. Borili so se za osebno in nacionalno politično neodvisnost. Te knjige so značilne za večino pisanja Pramoedye. Pripovedujejo osebne zgodbe in se osredotočajo na posameznike, ki so se znašli v gibanju narodove zgodovine.

Preden so ga poslali v zaporniško taborišče Buru, je Pramoedya opravil raziskavo za te knjige. Ko so ga aretirali, je bila njegova knjižnica požgana, velik del njegove zbirke in zgodnjih spisov pa izgubljen. V zaporniški koloniji na otoku Buru ni smel imeti niti svinčnika. Pramoedya je mislil, da bo lahko romane kdaj napisal na papir. Zgodbe o romanih je pripovedoval svojim sojetnikom. Drugi zaporniki so zgodbe poslušali in mu nato pomagali. Opravljali so dodatna dela, tako da jim ni bilo treba toliko delati. Tako je končno lahko napisal romane. Zadnje knjige so ime "Buru Quartet" dobile po zaporu, v katerem jih je ustvaril. Zbrane in objavljene so bile v angleščini. Prevedel jih je Maxwell Lane. Izšle so tudi v številnih drugih jezikih. Do leta 2005 so bile objavljene v 33 jezikih (BIWP). Veliko ljudi zunaj Indonezije je menilo, da so to odlične knjige. Prejele so številne nagrade. Vendar je indonezijska vlada prepovedala njihovo objavo v Indoneziji. Tako je bilo eno najbolj znanih indonezijskih literarnih del skoraj nemogoče najti pri prebivalcih države, katere zgodovino je obravnavalo. Indonezijci v tujini so skenirali kopije in jih prek interneta delili z ljudmi v državi.

V svojih delih o kolonialni Indoneziji je Pramoedya prepoznal pomen islama kot nosilca ljudskega nasprotovanja Nizozemcem. Njegova dela ne govorijo o religiji in nimajo jasne verske tematike. Nasprotoval je ljudem, ki so religijo uporabljali za nadzor nad tem, kako ljudje razmišljajo. Včasih je negativno pisal o versko pobožnih ljudeh.

Pramoedya je bil leta 1979 izpuščen iz zapora. Vendar je bil do leta 1992 še vedno v hišnem priporu v Džakarti. V tem času je izdal Dekle z obale, še en poljudni roman, ki je temeljil na izkušnjah njegove babice (2. in 3. zvezek tega dela sta bila leta 1965 uničena skupaj z njegovo knjižnico). Napisal je tudi Nyanyi Sunyi Seorang Bisu (1995); A Mute's Soliloquy, avtobiografijo, ki temelji na pismih, ki jih je iz zapora v Buru pisal za svojo hčerko, vendar jih ni smel poslati, in Arus Balik (1995).

Napisal je številne kolumne in kratke članke, v katerih je kritiziral indonezijsko vlado. Napisal je knjigo Perawan Remaja dalam Cengkeraman Militer (Mlade device v primežu vojske), dokumentarec, v katerem je prikazal stisko javanskih žensk, ki so bile med japonsko okupacijo prisiljene postati tolažnice, nato pa so bile podvržene zatiranju s strani lastne indonezijske družbe. Japonska vojska je te ženske odpeljala na otok Buru. Japonci so jih posiljevali in spolno zlorabljali. Mnoge so tam ostale, namesto da bi se vrnile na Javo. Drugi politični zaporniki na otoku Buru so skupaj s Pramedjo lahko spoznali nekatere od teh žensk. Pramoedyi so pripovedovali njihove zgodbe. V sedemdesetih letih 20. stoletja jih je zapisal v obliki pripovedi. Tako je nastala knjiga, objavljena leta 2001.

Pramoedya je bil 27. aprila 2006 hospitaliziran zaradi zapletov sladkorne bolezni in bolezni srca. Bil je tudi močan kadilec cigaret Kretek (nageljnove žbice) in je bil v priporu dolga leta žrtev zlorab. Pramoedya je bil hvaljen zaradi svojega pisanja in je prejel številne nagrade. Mnogi so menili, da je najboljši kandidat za Nobelovo nagrado za književnost iz Indonezije in jugovzhodne Azije.

Pramoedya v svojih delih o Indoneziji obravnava mednarodne in regionalne tokove, ki so jih povzročili politični dogodki v zgodovini, ter kako so ti dogodki prešli skozi njegovo domovino in prizadeli njene prebivalce. Pramoedya deli tudi osebno zgodovino stisk in pripora zaradi svojih prizadevanj za samoizražanje in političnih vidikov svojega pisanja ter se bori proti cenzuri svojih del s strani voditeljev lastnega naroda.

• 1988 Nagrada PEN/Barbara Goldsmith Freedom to Write.
• 1989 Nagrada Sklada za svobodno izražanje, New York, ZDA.
• 1992 nagrada angleškega centra P.E.N., Velika Britanija.
• 1992 Nagrada Stichting Wertheim, Nizozemska.
• 1995 nagrada Ramona Magsaysayja za novinarstvo, literaturo in ustvarjalno komunikacijsko umetnost.
• 1999 častni doktor Univerze v Michiganu.
• 1999 Rektorjeva častna nagrada Univerze Kalifornije v Berkeleyju.
• 2000 Chevalier de l'Ordre des Arts et des Lettres Republika Francija.
• 2000 11. nagrada za azijsko kulturo v Fukuoki.
• 2004 nagrada Zveze norveških pisateljev za njegov prispevek k svetovni književnosti in nenehni boj za pravico do svobode izražanja.
• 2004 nagrada Pabla Nerude, Čile
• Raziskava svetovnih intelektualcev 2005, ki jo je izvedla organizacija Prospect.