Indonezijščina (indonezijščina/malajščina: Bahasa Indonesia) je uradni in državni jezik Indonezije. Indonezijščina je standardizirana oblika malajskega jezika in se uporablja kot skupni jezik po vsej Indoneziji. Kljub skupnim osnovam obstajajo precejšnje razlike v primerjavi s standardno malajščino, kot se govori v Maleziji, in z varietetami, ki jih govorijo Malajci, ki živijo na Tajskem in v Singapurju.
Zgodovina in standardizacija
Indonezijščina izhaja iz obsežne malajske jezikovne skupine in se je razvila kot lingua franca otočja od Sumatre do Celebesa. Pomemben korak v oblikovanju modernega jezika je bil Sumpah Pemuda (Zaveza mladine) iz leta 1928, ko so indonezijski nacionalisti izbrali malajščino kot osnovo za enoten narodni jezik. Po razglasitvi neodvisnosti leta 1945 je bila indonezijščina potrjena kot uradni jezik države.
Standardizacijo in razvoj jezika ureja državna institucija za jezikovno politiko, znana kot Badan Pengembangan dan Pembinaan Bahasa (pogosto imenovana tudi Badan Bahasa), ki deluje pod ministrstvom za izobraževanje in kulturo.
Fonologija, slovnica in besednjak
Indonezijščina uporablja razmeroma preprost glasovni sistem in latinično pisavo. Slovnično je bolj analyticna kot tipično indoevropska jezika: nima slovničnega spola ali glagolskih časov, kot jih poznamo v evropskih jezikih. Čas, vid in modalnost se pogosto izražajo z dodatnimi besedami ali časovnimi prislovi. Za tvorbo števila, poudarka ali intenzitete se pogosto uporablja reduplicacija (ponavljanje besede ali njenega dela).
Jezik je bogato prepojen z različnimi posojenimi besedami: iz sanskrta in pali prihajajo verski in tehnični izrazi, iz arabščine verska in administrativna leksika, iz nizozemščine veliko terminov iz uprave, pravo in tehnologije, iz portugalščine, kitajščine in angleščine pa še številne druge besede. Značilna je tudi široka raba afiksov (predpon, pripon, infiksov) za tvorbo glagolov, samostalnikov in pridevnikov.
Uporaba in razširjenost
Indonezijščina je materni jezik za nekaj deset milijonov prebivalcev (ocene se gibljejo okoli ~40–45 milijonov maternih govorcev), vendar jo kot drugi jezik uporablja večina prebivalstva Indonezije — skupno govori indonezijščino skoraj sto ali sto devetdeset milijonov ljudi (odvisno od vira). V mnogih regijah domačini kot prvi jezik uporabljajo svoje regionalne jezike (na primer javanščino), vendar je indonezijščina glavni jezik v izobraževanju, v medijih in v uradnih komunikacijah.
V mestih je razširjena tudi pogovorna različica, pogosto imenovana "Bahasa Gaul" ali urbana indonezijščina (npr. govor Jakarte), ki vključuje veliko skrajšanih oblik in besedišča iz angleščine in drugih jezikov.
Pisava in pravopis
Indonezijščina se piše z latinično abecedo. V 20. stoletju je bil uveden enoten pravopis (znan kot Ejaan Yang Disempurnakan ali EYD), ki je poenotil zapise in približal pisno obliko sodobnemu standardu. Pravopis in slovnica se še naprej urejata z uradnimi priporočili Badan Bahasa.
Razlike med indonezijščino in malajščino
Čeprav sta indonezijščina in maleščina medsebojno razumljiva, se ločita po izgovorjavi, besedišču in nekaterih slovničnih izbirah ter uradnih terminologijah (npr. administrativni, pravni in tehnični izrazi). Sodelovanja in primerjave sta pogosta, zlasti ker sta oba jezika del iste jezikovne skupine in si historično delita veliko besedišča in strukturo.
Kratek primer
Osnovni pozdrav: Selamat pagi — »Dobro jutro«. Besede in stavki so pogosto neposredni in enostavni za oblikovanje, kar olajša učenje osnov nematernim govorcev.
Indonezijščina je torej pomemben jezik jugovzhodne Azije: služi kot sredstvo medkulturne komunikacije v mnogonarodnem državljanskem okolju in kot glavni kanal za izobraževanje, administracijo in medijsko poročanje v Indoneziji. V angleščini se za jezik pogosto uporablja ime "Bahasa Indonesia", v slovenščini pa tudi izrazi "indonezijski jezik" ali preprosto "indonezijščina".