Takojšnje sporočanje (IM): definicija, kako deluje in glavne funkcije

Takojšnje sporočanje omogoča komunikacijo v realnem času in enostavno sodelovanje, ki je lahko bolj podobno pristnemu pogovoru kot oblika "pisma" v e-pošti. V nasprotju z elektronsko pošto stranke vedo, ali je sogovornik na voljo. Večina sistemov uporabniku omogoča, da nastavi spletno stanje ali sporočilo o odsotnosti, tako da so vrstniki obveščeni, kadar je uporabnik na voljo, zaseden ali odsoten od računalnika. Po drugi strani pa ljudje niso prisiljeni takoj odgovoriti na prejeta sporočila. Zaradi tega nekateri menijo, da je komunikacija prek takojšnjega sporočanja manj vsiljiva kot komunikacija prek telefona. Vendar pa vsi priljubljeni sistemi ne omogočajo pošiljanja sporočil ljudem, ki trenutno niso prijavljeni (sporočila brez povezave), s čimer je odpravljen velik del razlike med takojšnjim sporočanjem in elektronsko pošto.

Takojšnje sporočanje omogoča takojšnjo komunikacijo med več strankami hkrati, saj omogoča hiter in učinkovit prenos informacij s takojšnjim prejemom potrditve ali odgovora. V nekaterih primerih IM vključuje dodatne funkcije, zaradi katerih je še bolj priljubljen, npr. videnje druge stranke, npr. z uporabo ((spletnih kamer)), ali neposreden brezplačen pogovor prek interneta.

Pogovor lahko shranite, da ga preberete pozneje ali si ga ponovno ogledate. Takojšnja sporočila se običajno lahko zabeležijo v lokalni zgodovini sporočil, kar odpravlja razliko od trajne narave elektronske pošte in omogoča hitro izmenjavo informacij, kot so naslovi URL ali odlomki dokumentov (ki so lahko pri telefonskem komuniciranju nepregledni).

Aplikacije za takojšnje sporočanje so se začele pojavljati v 70. letih prejšnjega stoletja v večuporabniških operacijskih sistemih, kot je UNIX, sprva za lažje komuniciranje z drugimi uporabniki, prijavljenimi v isti računalnik, nato v lokalnem omrežju in pozneje prek interneta. Nekatere med njimi so uporabljale protokol peer-to-peer (npr. talk, ntalk in ytalk), druge pa so od uporabnikov zahtevale povezavo s strežnikom (glej talker in IRC). Ker so vsi ti protokoli temeljili v oknu konzole, jih večina tistih, ki so sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja odkrivali internet in ga enačili s spletom, običajno ni srečala.

V zadnji polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih let je spletna storitev Quantum Link za računalnike Commodore 64 ponujala sporočila med trenutno povezanimi uporabniki, ki so jih imenovali "On-Line Messages" (ali krajše OLM). Poznejša bolj znana inkarnacija podjetja Quantum Link, America Online (AOL), ponuja podoben izdelek pod imenom "AOL Instant Messages" (AIM). Medtem ko je storitev Quantum Link delovala na računalniku Commodore 64 in je uporabljala samo Commodorjevo besedilno grafiko PETSCII, je bil zaslon vizualno razdeljen na dele, sporočila OLM pa so se prikazovala kot rumena vrstica z napisom "Message From:" in imenom pošiljatelja skupaj s sporočilom na vrhu tistega, kar je uporabnik že počel, in so predstavljala seznam možnosti za odgovor. Kot tak bi lahko veljal za neke vrste grafični uporabniški vmesnik, čeprav je bil veliko bolj primitiven kot poznejši programi IM z grafičnim uporabniškim vmesnikom, ki temeljijo na Unixu, Windows in Macintoshu. Programi OLM so bili tako imenovane "storitve plus", kar pomeni, da so poleg mesečnih stroškov dostopa do Q-Linka zaračunavali še dodatno minutno pristojbino.

Sodobni odjemalci za sporočanje, ki temeljijo na grafičnem vmesniku, kot jih poznamo danes, so se začeli uveljavljati sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, prvi je bil ICQ (1996), sledil mu je AOL Instant Messenger (AOL Instant Messenger, 1997). AOL je pozneje kupil podjetje Mirabilis, ki je ustvarilo ICQ. Nekaj let pozneje je ameriški patentni urad ICQ (ki je bil zdaj v lasti AOL) podelil dva patenta za takojšnje sporočanje. Medtem so druga podjetja razvila svoje aplikacije (Yahoo, MSN, Excite, Ubique, IBM), vsaka s svojim lastnim protokolom in odjemalcem; uporabniki so zato morali uporabljati več odjemalskih aplikacij, če so želeli uporabljati več kot eno od teh omrežij.

Leta 2000 je bila predstavljena odprtokodna aplikacija in protokol Jabber, ki temelji na odprtih standardih. Strežniki Jabber so lahko delovali kot prehodi za druge protokole IM, kar je zmanjšalo potrebo po uporabi več odjemalcev. Sodobni večprotokolni odjemalci, kot so Pidgin, Trillian, Adium in Miranda, lahko uporabljajo katerega koli od priljubljenih protokolov IM, ne da bi potrebovali strežniški prehod.

V zadnjem času so številne storitve takojšnjega sporočanja začele ponujati funkcije videokonferenc, storitve prenosa glasu prek IP (VoIP) in spletne konference. Storitve spletnih konferenc združujejo zmogljivosti videokonferenc in takojšnjega sporočanja. Nekatera novejša podjetja za takojšnje sporočanje poleg glasovnih in video funkcij ponujajo tudi souporabo namizja, IP radio in IPTV.

Izraz "instant messenger" je storitvena znamka družbe Time Warner in se v ZDA ne sme uporabljati v programski opremi, ki ni povezana z družbo AOL. Zaradi tega je odjemalec za takojšnje sporočanje, prej znan kot Gaim ali gaim, aprila 2007 napovedal, da se bo preimenoval v "Pidgin".

Obstaja več poskusov oblikovanja enotnega standarda za takojšnje sporočanje: SIP (Session Initiation Protocol) in SIMPLE (SIP for Instant Messaging and Presence Leveraging Extensions), APEX (Application Exchange), Prim (Presence and Instant Messaging Protocol), odprti XMPP (Extensible Messaging and Presence Protocol), znan kot Jabber, in IMPS (Instant Messaging and Presence Service) organizacije OMA (Open Mobile Alliance), ustvarjen posebej za mobilne naprave.

Včasih so podjetja poskušala vzpostaviti en standard za vse glavne ponudnike IM (AOL, Yahoo! in Microsoft). To se ni obneslo, zato vsak še vedno uporablja svoj lastniški protokol.

Medtem ko so razprave v IETF zastale, je vodja Reutersovih storitev za sodelovanje David Gurle (ustanovitelj Microsoftovega podjetja Real Time Communication and Collaboration) septembra 2003 presenetil vse in podpisal prvi sporazum o povezljivosti med ponudniki storitev. Ta zgodovinski sporazum je uporabnikom storitev AIM, ICQ in MSN Messenger omogočil, da so se proti plačilu za dostop pogovarjali s kolegi iz Reuters Messaging in obratno. Po tem prelomnem sporazumu med omrežji so se Microsoft, Yahoo! in AOL dogovorili, da bodo imeli uporabniki Microsoftovega strežnika Live Communication Server 2005 (ki ga zanimivo uporablja tudi Reuters za svojo storitev Reuters Messaging) možnost pogovarjati se z uporabniki javnih storitev takojšnjega sporočanja. Ta dogovor je dokončno določil protokol za medsebojno povezovanje na trgu kot SIP/SIMPLE in določil pristojbino za povezovanje za dostop do javnih oblakov za takojšnje sporočanje. Ločeno sta 13. oktobra 2005 Microsoft in Yahoo! napovedala, da bosta do poletja 2006 (na severni polobli) sodelovala z uporabo protokola SIP/SIMPLE, čemur je decembra 2005 sledil dogovor o strateškem partnerstvu med AOL in Googlom, po katerem se bodo uporabniki Google Talk lahko pogovarjali z uporabniki AIM in ICQ, če bodo imeli identiteto pri AOL.

Številne različne protokole lahko združite na dva načina:

1. Združevanje številnih različnih protokolov v aplikaciji odjemalca IM.
2. združevanje številnih različnih protokolov v aplikaciji strežnika IM. Ta pristop prenese nalogo komuniciranja z drugimi storitvami na strežnik. Odjemalcem ni treba poznati ali skrbeti za druge protokole IM. Na primer, LCS 2005 Public IM Connectivity. Ta pristop je priljubljen pri strežnikih Jabber/XMPP, vendar imajo tako imenovani transportni projekti enake težave pri povratnem inženiringu kot vsi drugi projekti, povezani z zaprtimi protokoli ali formati.

Nekateri pristopi, na primer tisti, ki jih uporablja programska oprema IM za podjetja Sonork ali omrežje Jabber/XMPP ali Winpopup LAN Messenger, omogočajo organizacijam, da ustvarijo lastno zasebno omrežje za takojšnje sporočanje, tako da lahko omejijo dostop do strežnika (pogosto je omrežje IM v celoti za požarnim zidom) in upravljajo dovoljenja uporabnikov. Drugi korporativni sistemi za sporočanje omogočajo registriranim uporabnikom, da se povežejo tudi zunaj korporativnega omrežja LAN z uporabo varnega protokola HTTPS, ki je prijazen do požarnega zidu. Običajno ima namenski korporativni strežnik IM več prednosti, kot so vnaprej izpolnjeni seznami stikov, integrirano preverjanje pristnosti ter boljša varnost in zasebnost.

Nekatera omrežja so uvedla spremembe, ki preprečujejo, da bi jih uporabljali takšni večmrežni odjemalci IM. Trillian je moral na primer izdati več popravkov in popravkov, da je uporabnikom omogočil dostop do omrežij MSN, AOL in Yahoo!, potem ko so bile v teh omrežjih uvedene spremembe. Glavni ponudniki storitev IM kot razloge za te spremembe običajno navajajo potrebo po uradnih sporazumih in varnostne pomisleke.

Mobilno takojšnje sporočanje (MIM) je storitev sporočanja, ki jo omogoča prisotnost in katere namen je prenesti izkušnjo sporočanja z namiznih računalnikov v scenarij uporabe na poti. Medtem ko se nekatere ključne ideje namizne izkušnje na eni strani nanašajo na povezano mobilno napravo, se druge ne: Uporabniki običajno gledajo le na zaslon telefona, spremembe stanja prisotnosti se lahko zgodijo v drugačnih okoliščinah kot na namizju, poleg tega pa obstaja več funkcionalnih omejitev zaradi dejstva, da uporabniki veliko večino mobilnih komunikacijskih naprav izberejo tako, da jih lahko držijo v dlani.

Da bi ustvarili resnično ustrezno, zmogljivo in priročno mobilno izkušnjo, je treba upoštevati nekatere razlike, povezane z dejavnikom oblike in mobilnostjo: radijska pasovna širina, velikost pomnilnika, razpoložljivost medijskih formatov, vnos s tipkovnico, zaslonski izhod, zmogljivost procesorja in moč baterije so ključna vprašanja, ki jih uporabniki namiznih naprav in celo nomadski uporabniki s priključenimi prenosniki običajno ne obravnavajo.

V sistemu IMPS, ki je bil razvit kot del zgodnje pobude industrije mobilne telefonije za začetek širše uporabe mobilnega takojšnjega sporočanja, je bilo ugotovljenih in obravnavanih več prej nerešenih vprašanj. Združenje Open Mobile Alliance je ta standard, ki se je prej imenoval Wireless Village, novembra 2002 prevzelo kot IMPS V1.0. Od takrat se je ta standard še naprej razvijal do različice IMPS V1.3, ki je zadnji kandidat za izdajo in bo predvidoma izdana pred koncem leta 2006.

Različni neodvisni razvijalci ponujajo mobilne aplikacije, ki jih je mogoče prenesti in ki uporabnikom omogočajo klepet v javnih (MSN, Yahoo! , Google Talk, AIM, ICQ) in poslovnih (LCS, Sametime, Reuters) storitvah IM z mobilnih naprav.

Prednosti uporabe takih odjemalcev IM pred SMS so med drugim naslednje: Odjemalci IM namesto besedilnih sporočil SMS uporabljajo podatke; način klepeta, podoben IM, hitrejše in hitrejše pošiljanje sporočil. Nekateri programi IM omogočajo skupinsko komunikacijo.

Več velikih podjetij mobilne telefonije načrtuje skupno zagotavljanje vseprisotne, interoperabilne storitve sporočanja, ki bo omogočala prisotnost in bo zasnovana v skladu s priporočili za interoperabilnost, ki jih je razvilo združenje GSM. Ker imajo te organizacije kot skupina približno 1,5 milijarde aktivnih uporabnikov kratkih besedilnih sporočil (SMS), se ljudje sprašujejo, ali bi takšna pobuda lahko pomagala tudi različnim frakcijam industrije, da bi kmalu začele sodelovati. S tem bi mobilno takojšnje sporočanje postalo podobno za vse uporabnike.

Medtem so drugi razvijalci predlagali uporabo aplikacij, ki jih je mogoče prenesti, da bi ustvarili lasten pristop k IM, ki bi deloval na večini mobilnih telefonov po vsem svetu. V bistvu je več teh odjemalcev aplikacij Java, ki se takoj prenesejo in nato prek internetnih kanalov GPRS/3G povežejo z zalednimi strežniki. Nekatere izvedbe se lahko povežejo z drugimi storitvami IM.

Takojšnje sporočanje odpira nove načine spontanega komuniciranja za osebe z okvaro sluha, slušnega procesiranja ali govora. Mnogi menijo, da gre za učinkovit način, ki omogoča enake možnosti pri komuniciranju brez pomoči posebnih naprav ali storitev, namenjenih uporabnikom z okvaro sluha.

Takojšnje sporočanje se lahko izvaja v omrežju prijatelj-prijatelj, v katerem se vsako vozlišče poveže s prijatelji na seznamu prijateljev. To omogoča komuniciranje s prijatelji prijateljev in gradnjo klepetalnic za takojšnja sporočila z vsemi prijatelji v tem omrežju.

Takojšnje sporočanje se je izkazalo za podobno osebnim računalnikom, elektronski pošti in WWW, saj so ga za uporabo kot poslovni komunikacijski medij sprejeli predvsem posamezni zaposleni, ki so pri delu uporabljali potrošniško programsko opremo, ne pa uradna pooblastila ali zagotavljanje s strani oddelkov za informacijsko tehnologijo podjetij. Na desetine milijonov uporabniških računov IM, ki se uporabljajo, uporabljajo zaposleni v podjetjih in drugih organizacijah v poslovne namene.

Kot odgovor na povpraševanje po IM poslovnega razreda ter potrebo po zagotavljanju varnosti in skladnosti s predpisi je bila leta 1999, ko je podjetje Lotus Software predstavilo program Lotus Sametime, ustvarjena nova vrsta takojšnjega sporočanja, imenovana "Enterprise Instant Messaging" ("EIM"). Microsoft je kmalu zatem sledil s programom Microsoft Exchange Instant Messaging in kasneje ustvaril novo platformo, imenovano Microsoft Office Live Communications Server. Od takrat sta IBM Lotus in Microsoft uvedla federacijo med svojimi sistemi EIM in nekaterimi javnimi omrežji IM, tako da lahko zaposleni uporabljajo en sam vmesnik za interni sistem EIM in svoje prijatelje na AOL, MSN in Yahoo!. Sedanje vodilne platforme EIM vključujejo IBM Lotus Sametime, Microsoft Office Live Communications Server in Jabber XCP.

Sprejetje IM v omrežjih podjetij, ki niso pod nadzorom organizacij IT, ustvarja številna tveganja in obveznosti za podjetja, ki učinkovito ne upravljajo in podpirajo uporabe IM. Podjetja uporabljajo specializirane izdelke in storitve za arhiviranje in varnost IM, kot so izdelki in storitve podjetij Secure Computing, Akonix, Surfcontrol in ScanSafe, da bi zmanjšala ta tveganja in zaposlenim zagotovila varne, zanesljive in produktivne možnosti takojšnjega sporočanja.

Čeprav ima takojšnje sporočanje veliko dobrih lastnosti, ima tudi tveganja in odgovornosti, zlasti kadar se uporablja na delovnih mestih. Med njimi so:

• varnostna tveganja (npr. uporaba IM za okužbo računalnikov z vohunsko programsko opremo, virusi, trojanskimi konji, črvi)
• Tveganja v zvezi s skladnostjo
• Neustrezna uporaba
• uhajanje intelektualne lastnine

Od leta 2004 do danes so hekerji za prenos zlonamerne kode vedno pogosteje uporabljali omrežja za takojšnje sporočanje, pri čemer se je število ločenih napadov, ki jih je navedel Center za varnost IM, povečalo za 15 %, in sicer s 347 napadov leta 2005 na 406 napadov leta 2006. Hekerji uporabljajo dve metodi prenosa zlonamerne kode prek IM: prenos virusa, trojanskega konja ali vohunske programske opreme v okuženi datoteki in uporaba "družbeno inženirskega" besedila s spletnim naslovom, ki prejemnika zvabi, da klikne na URL, ki ga poveže na spletno mesto, s katerega se prenese zlonamerna koda. Virusi, črvi in trojanski konji se običajno širijo tako, da se hitro pošljejo prek seznama prijateljev okuženega uporabnika. Učinkovit napad z uporabo "strupenega URL" lahko v nekaj minutah doseže več deset tisoč ljudi, ko seznam prijateljev vsake osebe prejme sporočila, ki se zdijo, da so od zaupanja vrednega prijatelja. Prejemniki kliknejo spletni naslov in celoten cikel se začne znova. Okužbe so lahko od nadležnih do kriminalnih in so vsako leto bolj izpopolnjene.

Poleg nevarnosti zlonamerne kode uporaba takojšnjega sporočanja na delovnem mestu povzroča tudi tveganje neskladnosti z zakoni in predpisi, ki urejajo uporabo elektronskih komunikacij v podjetjih. Samo v Združenih državah Amerike obstaja več kot 10.000 zakonov in predpisov, povezanih z elektronskim sporočanjem in hrambo dokumentacije. Med bolj znanimi so zakon Sarbanes-Oxley, HIPAA in SEC 17a-3. Nedavne spremembe Zveznih pravil civilnega postopka, ki so začele veljati 1. decembra 2006, ustvarjajo novo kategorijo za elektronske zapise, ki se lahko zahtevajo med odkrivanjem (zakonom) v sodnih postopkih. Tudi večina držav po svetu ureja uporabo elektronskih sporočil in hrambo elektronskih zapisov na podoben način kot Združene države Amerike. Najpogostejši predpisi, povezani z IM na delovnem mestu, vključujejo potrebo po predložitvi arhiviranih poslovnih sporočil za izpolnitev zahtev vlade ali sodišča na podlagi zakona. Številna sporočila za takojšnje sporočanje spadajo v kategorijo poslovnih sporočil, ki jih je treba arhivirati in poiskati.

Organizacije vseh vrst se morajo zaščititi pred odgovornostjo zaradi neustrezne uporabe IM s strani zaposlenih. Zaradi neformalne, takojšnje in navidezno anonimne narave takojšnjega sporočanja ga je mogoče zlorabiti na delovnem mestu. Tematika neprimerne uporabe IM je postala glavna novica oktobra 2006, ko je kongresnik Mark Foley odstopil s položaja, potem ko je priznal, da je z računalnika svoje kongresne pisarne pošiljal žaljiva takojšnja sporočila spolne narave mladoletnim nekdanjim poslancem. Škandal z Markom Foleyjem je povzročil medijsko pokritost in glavne časopisne članke, ki so opozarjali na tveganja neprimerne uporabe IM na delovnem mestu. V večini držav so podjetja pravno odgovorna, da zaposlenim zagotovijo delovno okolje brez nadlegovanja. Uporaba računalnikov, omrežij in programske opreme v lasti podjetja za nadlegovanje posameznika ali širjenje neprimernih šal ali jezika ustvarja odgovornost ne le za kršitelja, temveč tudi za delodajalca. Raziskava, ki jo je marca 2007 izvedel ponudnik arhiviranja in varnosti IM Akonix Systems, Inc., je pokazala, da je bilo 31 % vprašanih nadlegovanih prek IM na delovnem mestu. Podjetja zdaj vključujejo takojšnje sporočanje kot sestavni del svojih pravilnikov o primerni uporabi svetovnega spleta, elektronske pošte in drugih sredstev podjetja.

V začetku 20. stoletja se je pojavil nov razred ponudnikov informacijske varnosti, ki so poskrbeli za odpravo tveganj in odgovornosti, s katerimi so se soočala podjetja, ki so se odločila uporabljati IM za poslovne komunikacije. Ponudniki varnosti IM so ustvarili nove izdelke, ki so bili nameščeni v omrežja podjetij za arhiviranje, pregledovanje vsebine in varnostno pregledovanje prometa IM, ki se giblje v korporaciji in iz nje. Podobno kot ponudniki filtriranja elektronske pošte se tudi ponudniki varnosti IM osredotočajo na zgoraj opisana tveganja in odgovornosti.

Zaradi hitrega uvajanja IM na delovnem mestu se je sredi leta 2000 začelo povečevati povpraševanje po varnostnih izdelkih za IM. Po podatkih družbe IDC, ki ocenjuje, da bo do leta 2008 80 % izdelkov za varnost omrežij dobavljenih prek naprav, je do leta 2007 prednostna platforma za nakup varnostne programske opreme postala "naprava".

• e-pošta
• IRC