Kartel: definicija, vrste, posledice in primeri v ekonomiji
V ekonomiji je kartel skupina nekdaj neodvisnih podjetij, ki se odkrito dogovorijo o sodelovanju. Cilji kartelov so povečati dobiček ali stabilizirati prodajo na trgu. To dosežejo z določanjem cen blaga, omejevanjem ponudbe na trgu ali na druge načine. Monopoli niso karteli, ker je v monopolu samo eno neodvisno podjetje. Karteli so slabi za gospodarstvo na splošno in za njihove stranke, ki jim zaračunavajo previsoke cene. Karteli se običajno pojavljajo v oligopolnih podjetjih, kjer je majhno število udeležencev, ki nadzorujejo večino ponudbe na trgu.
Kaj je kartel in kako deluje
Kartel je tajen ali odprt dogovor med konkurenti, s katerim omejijo medsebojno konkurenco, da bi dosegli višje cene ali stabilnejše tržne deleže. Najpogostejše oblike sodelovanja v kartelih so:
- določanje cen (price-fixing),
- delitev trgov ali kupcev (market allocation),
- omejevanje proizvodnje ali ponudbe (output restriction),
- prirejanje razpisov ali ponudbeni krog (bid-rigging),
- dogovori o standardih ali uvajanju novih izdelkov, kadar je namen izključevanje konkurence.
Vrste kartelov
- Prodajni karteli – proizvajalci ali prodajalci se zmenijo za skupno ravnanje, na primer enotna cena ali kvote proizvodnje.
- Kupni karteli – kupci (npr. podjetja ali javne institucije) sodelujejo, da znižajo cene vhodnih surovin ali storitev.
- Prirejanje ponudb (ponudbeni krog) – potencialni dobavitelji se dogovorijo, kdo bo dobil naročilo z nadhodnjo ceno, pri čemer si kasneje delijo dodatni dobiček. Prirejanje ponudb je najpogostejše med gradbenimi podjetji, ki si prizadevajo pridobiti državni gradbeni projekt.
- Mešane oblike – kombinacije zgornjih praks ali karteli, ki spreminjajo strategije glede na trg.
Posledice kartelov
Karteli imajo več negativnih učinkov na gospodarstvo in potrošnike:
- višje cene za potrošnike in podjetja, kar zmanjša kupno moč,
- manjši obseg prodaje in porabljenost virov, kar vodi do gospodarske neučinkovitosti (deadweight loss),
- nižja inovativnost, ker zmanjša pritisk konkurence,
- krivična porazdelitev dobičkov – kartelisti pridobijo na račun kupcev,
- izkrivljanje javnih naročil in povečana korupcija pri prirejanju ponudb.
Primeri iz prakse
Na mednarodni ravni poznamo več primerov, ki ilustrirajo, kako karteli delujejo in kakšne so njihove posledice. Primeren primer je OPEC, ki je pogosto obravnavan kot kartel proizvajalcev nafte, saj države članice usklajujejo proizvodnjo, da vplivajo na cene nafte. V preteklosti so se tudi podjetja v farmacevtski, kemični in gradbeni industriji znašla pod preiskavami zaradi dogovorov o cenah ali prirejanju ponudb. Pogosti so bili primeri larve v prehranskih verigah (npr. karteli surovin) ter karteli za industrijske surovine in transport.
Kako se odkrijejo in preprečijo karteli
Obstaja več načinov za odkrivanje in preprečevanje kartelov:
- pravna ukrepanje in nadzor – zakonodaja proti zlorabi trga in protimonopolna pravila,
- programi amnestije (leniency), ki spodbujajo člane kartela, da razkrijejo dogovore v zameno za manjše kazni,
- finančne kazni, odškodninske tožbe in v nekaterih državah tudi kazenski pregoni z zapornimi kaznimi za odgovorne posameznike,
- pregled komunikacij, forenzična analiza cen in tržnih gibanj ter sledenje sumljivim vzorcem (npr. stalno ujemanje cen med konkurenti),
- dobre prakse podjetniškega upravljanja in programi skladnosti (compliance),
- transparentni javni razpisi in strožji nadzor nad javnimi naročili za preprečitev prirejanja ponudb.
Pravna ločnica med nezakonitim kartelom in zakonitim sodelovanjem
Pomembno je razlikovati nezakonite dogovore od zakonitih oblik sodelovanja. Obstajajo legitimne oblike sodelovanja med podjetji, kot so skupna vlaganja, raziskovalni konzorciji ali dogovori o tehničnih standardih, ki so pogosto izjemoma dovoljeni, če povečujejo učinkovitost in ne izključujejo konkurence. Antimonopolni organi ocenjujejo vsako sodelovanje glede na njegov učinek na konkurenčnost trga.
Kaj lahko naredijo potrošniki in države
- potrošniki lahko prijavijo sumljive vedenje tržnim inšpekcijam ali agencijam za varstvo konkurence,
- države morajo vzpostaviti učinkovite institucije, jasne kazni in mehanizme za odkrivanje ter spodbujati mednarodno sodelovanje pri preiskavah,
- podjetja pa naj uvedejo notranje ukrepe (izobraževanje zaposlenih, politike neodvisnega nastopanja na razpisih), da se izognejo nezakonitim dogovorom.
Skupaj gledano, je kartel oblika tržnega sodelovanja, ki prinaša kratkoročne koristi za njegove udeležence, a dolgoročno škodi konkurenčnosti, inovacijam in potrošnikom. Z jasnimi pravili, učinkovitim nadzorom in ozaveščanjem je mogoče tveganja zmanjšati in prispevati k bolj prostemu in poštenemu trgu.
Pregled
Ljudje iste stroke se le redko srečujejo, celo zaradi veselja in razvedrila, pogovor pa se konča z zaroto proti javnosti ali z načrtom za zvišanje cen.
Adam Smith, Bogastvo narodov, 1776
Opravljena je bila raziskava več sto objavljenih ekonomskih študij in pravnih odločitev protimonopolnih organov. Ugotovljeno je bilo, da je povprečno povečanje cen, ki so ga dosegli karteli v zadnjih 200 letih, 25 %. Zasebni mednarodni karteli (tisti z udeleženci iz dveh ali več držav) so v povprečju dosegli 28-odstotno povišanje cen. Domači karteli so se v povprečju povečali za 18 %. Manj kot 10 % vseh kartelov v vzorcu ni uspelo dvigniti tržnih cen.
Na splošno se je o kartelnih sporazumih težko pogajati, ker imajo potencialni člani običajno različne idealne cene za dogovarjanje. Ko so kartelni sporazumi enkrat oblikovani, so običajno ekonomsko nestabilni, predvsem zato, ker imajo člani spodbudo za goljufanje s prodajo pod dogovorjeno ceno ali s prodajo več, kot so določene proizvodne kvote kartela (glej tudi teorijo iger). Člani kartela težko opazijo goljufanje pri cenah, zato se uspešnejši karteli pogosto dogovorijo, da določijo svoje tržne kvote, si izmenjujejo preverljive informacije o teh deležih in se vnaprej dogovorijo o nekem mehanizmu za kaznovanje članov, ki presežejo svoje kvote. Zaradi tega so številni karteli, ki poskušajo določiti cene proizvodov, dolgoročno neuspešni. Empirične študije kartelov iz 20. stoletja so pokazale, da je povprečno trajanje odkritih kartelov od 5 do 8 let. Vendar pa se po razpadu kartela spodbude za oblikovanje kartela vrnejo in kartel se lahko ponovno oblikuje. Med javno znanimi karteli, ki ne sledijo temu ciklu, je Organizacija držav izvoznic nafte (OPEC).
Določanje cen se pogosto izvaja na mednarodni ravni. Če je sporazum o nadzoru cen sankcioniran z večstransko pogodbo ali zaščiten z nacionalno suverenostjo, se protimonopolni ukrepi ne smejo začeti. Primeri takšnega določanja cen vključujejo nafto, katere ceno delno nadzoruje ponudba držav OPEC. Tudi cene mednarodnih letalskih vozovnic so določene s sporazumom z IATA, kar je praksa, za katero v protimonopolnem pravu obstaja posebna izjema.
Mednarodno določanje cen s strani zasebnih subjektov se lahko preganja na podlagi protimonopolne zakonodaje več kot 100 držav. Primeri preganjanih mednarodnih kartelov so lizin, citronska kislina, grafitne elektrode in vitamini v razsutem stanju.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je v ekonomiji kartel?
O: Kartel je skupina prej neodvisnih podjetij, ki se dogovorijo, da bodo sodelovala, da bi povečala svoj dobiček ali stabilizirala prodajo na trgu.
V: Kako karteli povečajo svoje dobičke?
O: Karteli povečujejo svoje dobičke z določanjem cen blaga, omejevanjem ponudbe na trgu ali na druge načine.
V: Kako se monopoli razlikujejo od kartelov?
O: Monopoli se razlikujejo od kartelov, ker je v monopolu samo eno neodvisno podjetje.
V: Zakaj so karteli slabi za gospodarstvo in njihove stranke?
O: Karteli so slabi za gospodarstvo in stranke, ker strankam zaračunavajo previsoke cene.
V: Kje se karteli običajno pojavljajo?
O: Karteli se običajno pojavljajo v oligopolnih podjetjih, kjer majhno število udeležencev nadzoruje večino ponudbe na trgu.
V: Ali lahko kartele oblikujejo tudi kupci?
O: Da, tudi kupci lahko oblikujejo kartele, da bi znižali ceno kupljenega vložka.
V: Kaj je prirejanje ponudb?
O: O zmanipuliranju ponudb govorimo, kadar potencialni dobavitelji sklenejo dogovor o tem, kateri od njih bo dobil naročilo za dobavo po ceni, ki je višja od konkurenčne cene, in se dogovorijo o pravilu, po katerem si med seboj razdelijo dodatni dobiček.
