Notranji pomnilnik
Računalniško shranjevanje podatkov je ime za več sestavnih delov računalnika. Glavni namen teh komponent je shranjevanje podatkov. Osrednja procesna enota lahko nato pridobiva in spreminja podatke. V večini računalnikov obstaja hierarhija računalniškega pomnilnika: Pomnilnik, ki je "bližje" centralni enoti, je običajno hitreje dostopen, vendar je tudi manjši; podatki, ki so shranjeni v tovrstnem pomnilniku, običajno potrebujejo električno energijo za ohranjanje podatkov.
Dostop do pomnilnika, ki je bolj oddaljen, je običajno počasnejši, vendar tudi večji. Klasični mediji za shranjevanje tovrstnih podatkov so trdi diski in pomnilniki USB. Nekateri mediji ponujajo še večjo zmogljivost, vendar je dostop do njih zelo počasen. Takšni mediji so na primer tračni pogoni. Sodobni procesorji imajo registre, v katere lahko shranjujejo podatke, pogosto imajo tudi več ravni predpomnilnika.
Na koncu je glavni pomnilnik, do katerega lahko dostopa procesor. Ti trije se običajno imenujejo primarni pomnilnik podatkov. Nekateri računalniki imajo tudi predpomnilnik.
Sekundarni pomnilnik običajno ni neposredno dostopen procesorju, zato je treba podatke prenesti v primarni pomnilnik, da so na voljo. Sekundarni pomnilnik vključuje trde diske in nehlapni pomnilnik z naključnim dostopom. Terciarni pomnilnik se uporablja za arhiviranje in varnostno kopiranje; zelo pogosto se pred uporabo kopira v sekundarni pomnilnik. Programska oprema se včasih razširja s terciarnimi nosilci, kot sta magnetni trak in CD-ROM.
40 GB trdi disk PATA (HDD); ko je povezan z računalnikom, služi kot sekundarni pomnilnik.
160 GB tračna kaseta SDLT, primer shranjevanja brez povezave. Če se uporablja v robotski tračni knjižnici, se uvršča med terciarno shranjevanje.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je računalniško shranjevanje podatkov?
O: Računalniška shramba podatkov je ime za številne sestavne dele računalnika, ki se uporabljajo za shranjevanje podatkov.
V: Kakšen je namen teh sestavnih delov?
O: Glavni namen teh sestavnih delov je shranjevanje podatkov, tako da do njih lahko dostopa in jih spreminja osrednja procesna enota.
V: Kako deluje hierarhija pomnilnika?
O: V večini računalnikov obstaja hierarhija računalniškega pomnilnika, pri čemer je dostop do pomnilnika, ki je bližje osrednji procesni enoti, hitrejši, vendar manjši, medtem ko je dostop do pomnilnika, ki je bolj oddaljen od osrednje procesne enote, počasnejši, vendar večji.
V: Kateri so primeri klasičnih pomnilniških medijev?
O: Primeri klasičnih pomnilniških medijev so trdi diski in ključki USB.
V: Katera vrsta medijev ponuja večjo zmogljivost, vendar je dostop do njih zelo počasen?
O: Mediji, kot so tračni pogoni, imajo večjo zmogljivost kot druge vrste, vendar je dostop do njih zelo počasen.
V: Katere so osnovne komponente za shranjevanje podatkov?
O: Primarne komponente za shranjevanje podatkov vključujejo registre, ki jih najdemo v sodobnih procesorjih in v katere lahko shranjujemo podatke, več ravni predpomnilnika in glavni pomnilnik, do katerega lahko dostopa procesor.
V: Do katere vrste pomnilnika procesor običajno nima neposrednega dostopa?
O: Sekundarni pomnilnik običajno ni neposredno dostopen osrednjemu procesorju, zato je treba njegovo vsebino pred uporabo prenesti v primarni pomnilnik. Primeri vključujejo trde diske in nehlapni pomnilnik z naključnim dostopom.
