Pomnilnik

Znaki v pomnilniku

Bajt v pomnilniku se uporablja za shranjevanje kode, ki predstavlja znak, na primer številko, črko ali simbol. Osem bitov lahko shrani 256 različnih kod. To se je zdelo dovolj in bajt je bil določen na osem bitov. To omogoča deset decimalnih številk, 26 malih črk, 26 velikih črk in številne simbole. Prvi računalniki so uporabljali šest bitov v bajtu. To je omogočalo 64 različnih kod. Ti računalniki niso imeli malih črk.

Računalniški strokovnjaki so se morali dogovoriti, katera koda bo predstavljala posamezen znak. Večina sodobnih računalnikov uporablja ASCII, ameriško standardno kodo za izmenjavo informacij. V ASCII je vsaka koda osem bitov - poljubna kombinacija 0 in 1 - in tvori en znak. Črka A je označena s kodo 01000001.

Za vse različne znake v vseh svetovnih jezikih potrebujejo sodobni računalniki več kot 256 različnih znakov. Drug kodni sistem, imenovan Unicode, omogoča 1 112 064 različnih znakov z uporabo od enega do štirih bajtov za vsak znak.

Naslov pomnilnika

Računalniški procesor lahko dostopa do vsakega posameznega bajta. Za vsak bajt uporablja naslov. Naslovi računalniškega pomnilnika se začnejo pri nič in se povečajo do največjega števila, ki ga računalnik lahko uporabi. Starejši računalniki so bili omejeni pri tem, koliko pomnilnika so lahko naslovili. 32-bitni računalniki lahko naslovijo do 4 GB pomnilnika. Sodobni računalniki uporabljajo 64 bitov in lahko naslovijo do 18 446 744 073 709 551 616 bajtov = 16 eksabajtov pomnilnika.

Številke, ki jih uporabljajo računalniki, so lahko zelo velike. Za lažje razumevanje se lahko uporablja enota K (za kilobajt) ali Ki (za kibibajt). V računalniškem pomnilniku so števila moči dveh. En kibibait je dva na moč 10, to je 2 x 2 x 2 x 2 x 2 x 2 x 2 x 2 x 2 x 2 x 2 x 2 x 2 in se zapiše kot 2¹⁰ = 1024 bajtov. Na primer, 64 kibibajev, zapisanih kot 64KiB ali 64KB, pomnilnika je enako 65 536 bajtov (1 024 × 64 = 65 536). Za večje kapacitete pomnilnika se uporabljajo enote megabajt (MB) ali meibajt (MiB) in gigabajt (GB) ali gibibajt (GiB). En megabajt računalniškega pomnilnika pomeni 2 ²⁰bajta ali 1024KB, kar je 1 048 576 bajtov. En gibibait pomeni 2 ³⁰bajta ali 1024 MB.

Številke so večkratniki števila dve. Zato je kilobajt pomnilnika 1024 bajtov in ne 1000, kot bi bilo v primeru kilograma. Da bi se izognili tej zmedi, Mednarodna elektrotehniška komisija (IEC) za binarne moči uporablja imena kibibyte, mebibyte in gibibyte. Kilobajt, megabajt in gigabajt pa uporabljajo v pomenu moči 10. Skupni svet za inženiring elektronskih naprav (JEDEC) je ohranil starejša imena. Za nameček se velikosti računalniških pomnilnikov, kot so trdi diski (HDD), merijo v desetinkah. Tako je 500 GB disk 500 x 1000 x 1000 x 1000 x 1000 bajtov. To je veliko manj kot 500 GB pomnilnika, ki je 500 x 1024 x 1024 x1024. Večina računalniških strokovnjakov še vedno uporablja stara imena in se mora zavedati, da se enote razlikujejo, ko govorimo o pomnilniku in pomnilniških napravah.

Pomnilnik samo za branje

Nekateri programi in navodila so vedno potrebni za delovanje računalnika. Pomnilnik samo za branje (ROM) je trajni pomnilnik, ki se uporablja za shranjevanje teh pomembnih nadzornih programov in sistemske programske opreme za izvajanje funkcij, kot sta zagon ali zagon programov. Pomnilnik ROM ni spremenljiv. To pomeni, da se vsebina ne izgubi, ko se izklopi napajanje. Njegova vsebina je zapisana, ko je računalnik zgrajen, v sodobnih računalnikih pa lahko uporabnik vsebino spremeni s posebno programsko opremo.

Pomnilnik z naključnim dostopom

Pomnilnik z naključnim dostopom (RAM) se uporablja kot delovni pomnilnik računalniškega sistema. V njem so začasno shranjeni vhodni podatki, vmesni rezultati, programi in druge informacije. Lahko se bere in/ali piše. Običajno je nestanoviten, kar pomeni, da se vsi podatki ob izklopu napajanja izgubijo. V večini primerov se ponovno naloži s trdega diska, ki se uporablja za shranjevanje podatkov.

Nehlapni pomnilnik

Hlapni pomnilnik je računalniški pomnilnik, ki ohranja shranjene informacije, ko ni napajanja.
Primeri trajnega pomnilnika so:

• pomnilnik samo za branje
• bliskovni pomnilnik

Včasih se lahko nanaša na računalniško shranjevanje. Ta je vedno nevolatilna.
Primeri so:

• Polprevodniške naprave, ki uporabljajo bliskovni pomnilnik, kot so polprevodniški diski (SSD) in bliskovni diski USB.
• Magnetne računalniške naprave za shranjevanje, kot so trdi diski (HDD), diskete in magnetni trakovi.
• optične plošče, kot so CD-ROM, DVD-ROM in Blu-ray.
• shranjevanje papirja, kot so papirnati trakovi in luknjane kartice.

Polprevodniški pogoni so primer nestalnega pomnilnika.