Politika zadrževanja v hladni vojni: Trumanova doktrina in Marshallov načrt
Politika zadrževanja je bila diplomatska in strateška usmeritev Združenih držav za preprečevanje širjenja komunizma v času hladne vojne. Temeljila je na prepričanju, da je sovjetski vpliv mogoče omejiti z gospodarsko, politično in — po potrebi — vojaško podporo državam, ki so bile ranljive za komunistične pritiske. Cilj ni bila neposredna konfrontacija s Sovjetsko zvezo, ampak zadrževanje njenega širjenja v ključnih regijah sveta.
Politično ozadje in idejni temelji
Izhodišča politike zadrževanja so bila oblikovana po drugi svetovni vojni, ko so ZDA prepoznale tveganje, da bi revščina, politična nestabilnost in vojaški pritiski omogočili širjenje komunističnih gibanj. Eden od ključnih mislecev te strategije je bil ameriški diplomat George F. Kennan, ki je v Long Telegramu (1946) in v članku pod psevdonimom "X" (1947) zagovarjal politiko zadrževanja kot dolgoročno, strogo politično in gospodarsko strategijo.
Trumanova doktrina (marec 1947)
Maja oziroma marca 1947 je ameriški predsednik Harry Truman v govoru Kongresu napovedal aktivno podporo državam, katerih neodvisnost naj bi bila ogrožena s strani sil, ki jih je vodila Sovjetska zveza. Ta izjava je postala znana kot "Trumanova doktrina". Konkretno je Truman obljubil pomoč Grčiji in Turčiji, saj je britanska pomoč kapitalom in vojaško prisotnostjo kmalu prenehala in je obstajala realna nevarnost komunistične prevlade v teh državah. Trumanova doktrina je formalno utemeljila politično in v določenih primerih tudi vojaško vključenost ZDA v regijah, kjer so se pojavljali sovjetski vplivi.
Marshallov načrt — Evropski program obnove (1948)
Najpomembnejši gospodarski instrument politike zadrževanja je bil European Recovery Program, znan pod imenom Marshallov načrt. Predlagal ga je ameriški državni sekretar George C. Marshall junija 1947 na govor v Harvardu, uresničen pa je bil z začetekom pomoči leta 1948. Cilji načrta so bili:
- hitro obnoviti uničeno evropsko gospodarstvo po drugi svetovni vojni,
- okrepiti politično stabilnost in s tem zmanjšati privlačnost komunističnih gibanj,
- spodbujati svobodno trgovino in povezovanje evropskih gospodarstev,
- odpravo trgovinskih ovir ter modernizacijo industrije in kmetijstva.
Marshallov načrt je v obdobju 1948–1952 ZDA zavezal približno 12–13 milijard dolarjev neposredne gospodarske pomoči (kar bi danes predstavljalo večdesetkrat večjo vrednost). Pomoč je vključevala finančna sredstva, posojila, tehnično pomoč in dobave surovin ter hrane. Za koordinacijo je bila ustanovljena Organizacija za evropsko gospodarsko sodelovanje (OEEC), kar je spodbudilo tudi korake k evropski integraciji.
Odziv Sovjetske zveze in delitev Evrope
Sovjetska zveza je Marshallov načrt zavrnila in pritiskala na državne voditelje v vzhodni Evropi, naj se pomoči ne pridružijo. Namesto tega je bil vzpostavljen gospodarski sistem sovjetskega bloka, pozneje formaliziran kot Svet za vzajemno gospodarsko pomoč (Comecon) leta 1949. Odklonitev načrta s strani države v vzhodnem bloku je poglobila politično in gospodarsko delitev Evrope na zahodni in vzhodni tabor.
Učinki in dolgoročne posledice
- Gospodarska okrepitev: države Zahodne Evrope so doživele hitro gospodarsko okrevanje v naslednjih letih, kar je prispevalo k stabilnosti in rasti življenjskega standarda.
- Politična stabilnost: zmanjšanje privlačnosti skrajnih ideologij v državah, ki so prejele pomoč.
- Spodbuda evropski integraciji: sodelovanje v okviru OEEC je postavilo temelje za kasnejše oblike evropskega sodelovanja in integracije (kasneje OECD in v širšem smislu tudi proces, ki je vodil k EU).
- Militarizacija in obrambna povezanost: politika zadrževanja je prispevala tudi k oblikovanju obrambnih zavezništev, med drugim k ustanovitvi Nata leta 1949.
Kritike in omejitve
Marshallov načrt in širša politika zadrževanja nista bili brez kritik. Nekateri opozarjajo, da je bila ameriška pomoč tudi izraz gospodarskih in geopolitičnih interesov ZDA — krepitev trgov in izvoz ameriških izdelkov ter varnostna pregrada pred Sovjetsko zvezo. Kritiki so program obravnavali kot obliko ekonomske diplomacije, ki je utrdila ameriški vpliv v Evropi. Poleg tega je strategija zadrževanja vodila v dolgotrajen geopolitični konflikt z značilnostmi rivalstva in oboroževalnih tekmovanj.
Zaključek
Trumanova doktrina in Marshallov načrt sta bila ključna elementa ameriške politike zadrževanja v začetnih letih hladne vojne. Združena sta oblikovala kombinacijo politične, gospodarske in v določenih primerih vojaške strategije, ki je bistveno vplivala na oblikovanje povojne evropske varnostne in gospodarske arhitekture ter poglobila delitev sveta na zahodni in vzhodni blok.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je politika zadrževanja?
O: Politika zadrževanja je bila diplomatska strategija Združenih držav za preprečevanje širjenja komunizma med hladno vojno z gospodarsko podporo, ki je druge države zavezala Združenim državam.
V: Kakšen je bil namen politike zadrževanja?
O: Namen politike zadrževanja je bil preprečiti širjenje komunizma in se zoperstaviti novemu sovjetskemu vplivnemu območju.
V: Kdo je napovedal podporo državam, ki jim je grozila vojaška sila?
O: Predsednik ZDA Harry Truman je napovedal podporo državam, ki jim je grozila vojaška sila.
V: Kaj je Harry Truman obljubil Grčiji in Turčiji proti Sovjetski zvezi?
O: Harry Truman je obljubil podporo Grčiji in Turčiji proti Sovjetski zvezi.
V: Kaj je Trumanova doktrina?
O: Trumanova doktrina je ime za govor, v katerem je Harry Truman napovedal podporo državam, ki jim je med hladno vojno grozila vojaška sila.
V: Kaj je bil Evropski program za oživitev gospodarstva?
O: Evropski program obnove je najpomembnejši del politike zadrževanja, ki se je imenovala tudi Marshallov načrt. Njegov cilj je bil spodbuditi evropsko gospodarstvo po uničenju v drugi svetovni vojni, predvsem z uporabo denarja, uspešnih ameriških gospodarskih modelov in manj evropskih trgovinskih ovir.
V: Kakšen je bil namen Marshallovega načrta?
O: Namen Marshallovega načrta je bil spodbuditi evropsko gospodarstvo po uničenju v drugi svetovni vojni, predvsem z uporabo denarja, uspešnih ameriških gospodarskih modelov in manj evropskih trgovinskih ovir.
