Trumanova doktrina (1947): ZDA pomagajo Grčiji in Turčiji, začetek hladne vojne

Trumanova doktrina (1947): ZDA nudijo pomoč Grčiji in Turčiji, ključni začetek hladne vojne — analiza govora, političnega ozadja in dolgoročnih posledic ameriške zunanje politike.

Ameriški predsednik Harry S. Truman je 12. marca 1947 v nagovoru kongresa predstavil načelo, ki je postalo znano kot Trumanova doktrina. V govoru je dejal, da bi morale Združene države Amerike pomagati Grčiji in Turčiji, da bi ju ustavile pred "totalitarizmom", s čimer je mislil predvsem na širitev sovjetskega komunizma. Truman je istega dne kongresu predlagal nujno finančno in vojaško pomoč — v praksi je šlo za več sto milijonov dolarjev pomoči, usmerjene v stabilizacijo obeh držav in preprečitev zmage komunista v grški državljanski vojni.

Povod za doktrino

Ta napoved je prišla kmalu po tem, ko je Združeno kraljestvo februarja 1947 sporočilo, da bo prenehalo pomagati Grčiji in Turčiji, saj je bilo tudi Združeno kraljestvo zaradi stroškov druge svetovne vojne revno. Zaradi britovega umika bi ostala Grčija in Turčija ranljivi proti notranjim in zunanjim pritiskom; Truman je menil, da se bo revna vzhodna Evropa lažje spreobrnila v komunistično vlado, če ji ne bodo pomagale Združene države. Truman je verjel tudi, čeprav ni imel neizpodbitnih dokazov, da Sovjeti pomagajo grškim komunističnim partizanom, zato je predlagal odločno ameriško vmešavanje v smislu ekonomskega in vojaškega podpore za zadrževanje sovjetskega vpliva.

Pomen in posledice

Trumanova doktrina je pomenila pomemben obrat v zunanji politiki ZDA: iz politike po‑vojne vračanja k izolacionizmu se je država premaknila v aktivno vlogo varuhinje svobode pred širjenjem komunizma. Politični zgodovinar Walter LaFeber je zapisal, da je "doktrina postala ideološki ščit", kar je pomenilo, da so ZDA to politiko uporabljale tudi kot utemeljitev za daljnosežnejše posredovanje v drugih državah. Doktrina je bila tudi predhodnica in utemeljitev za nadaljnje programe ameriške pomoči, med katerimi je bil pozneje sprejet Marshallov načrt je bil, namenjen obnovi zahodnoevropskih gospodarstev.

V praksi je Trumanova doktrina prispevala k ohranitvi krščansko‑konservativnih oblasti v Grčiji (grška državljanska vojna se je formalno končala leta 1949 z zmagovitimi vladnimi silami) in k okrepljeni podpori Turčiji, ki je kasneje postala članica zveze NATO. Doktrina je utrdila tudi koncept zadrževanja (containment) kot vodilno načelo ameriške hladnovojne strategije.

Kritike in zgodovinska razprava

Nekateri zgodovinarji menijo, da je prav ta trenutek pomenil začetek hladne vojne, ker je uradno utemeljil trdnejšo in vojensko obarvano nasprotovanje Sovjetski zvezi. Drugi poudarjajo, da so bili dejanski razlogi predvsem strateški in geopolitični — nadzor nad pomembnim območjem vzhodnega Sredozemlja ter preprečitev širjenja sovjetskega vpliva v občutljivih državah.

Kritiki Trumanove doktrine opozarjajo tudi na tveganja: dokument je ustvaril precedens za ameriške intervencije v imenu boja proti komunizmu, včasih tudi v državah, kjer je bila notranja opozicija utišana in so bile kršene človekove pravice. Zagovorniki pa poudarjajo, da je bila doktrina v danih razmerah ključna za zadrževanje sovjetskega širitvenega tlaka in za stabilizacijo pomembnih držav v času krhkega povojnega prehoda.

Trumanova doktrina ostaja ena od ključnih točk pri razumevanju začetka hladne vojne, oblikovanja povojne evropske politike in širšega preusmerjanja ameriške zunanje politike proti aktivnemu preprečevanju komunističnega širjenja.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila Trumanova doktrina?

V: Zakaj je Združeno kraljestvo februarja 1947 prenehalo pomagati Grčiji in Turčiji?

V: Kaj je Truman menil, da se bo zgodilo, če bo Vzhodna Evropa ostala revna?

V: Ali je imel Truman jasne dokaze o sovjetskem sodelovanju z grškimi komunističnimi partizani?

V: Kako je Walter LaFeber opisal doktrino?

Išči po črki