Cesar Go-Sanjō (後三条天皇, Go-Sanjō-tennō, 3. september 1034 – 15. junij 1073) je bil 71. japonski cesar po tradicionalnem zaporedju nasledstva. Njegovo vladanje se je začelo leta 1068 in končalo leta 1073.

Ime tega vladarja iz 11. stoletja izhaja iz imena cesarja Sanjō, predpone go- (後) pa v dobesednem prevodu pomeni "kasneje". Zato ga pogosto imenujejo tudi "poznejši cesar Sanjō". Japonska beseda "go" je bila v nekaterih starejših prevedbah razumljena tudi kot "drugi", zato ga v redkih virih srečamo kot "Sanjō, drugi" ali "Sanjo II".

Politični in zgodovinski okvir

Go-Sanjō je vladal v obdobju Heian (794–1185), ko je bila cesarska oblast pogosto omejena zaradi moči vplivnih aristokratskih družin, predvsem rodbine Fujiwara, ki je pogosto zasedala položaje regentov in se zatezala z zakonskimi zvezi s cesarsko družino. Go-Sanjō je izstopal kot cesar, ki si je prizadeval okrepiti neposredno cesarsko upravo in zmanjšati vpliv teh vladajočih rodbin.

Reforme in ukrepi

  • Ukrepi za krepitev cesarskih financ: Go-Sanjō je uvedel ukrepe za izboljšanje finančnega položaja dvora in zmanjšanje zlorab v zvezi z zemljiškimi posestvi (shōen), kar je bilo eno od ključnih vprašanj Heianskega obdobja.
  • Nadzor nad zemljišči: sprejemal je odločitve, s katerimi je skušal omejiti širjenje zasebnih posesti in ponovno vzpostaviti nadzor države nad zemljiščem, s čimer je vplival na dolgoročne razmere glede upravljanja posestev.
  • Omejevanje oblasti regentov: z dejanji in kadrovanjem je poskušal zmanjšati vpliv Fujiware in drugih močnih družin ter vrniti več pristojnosti neposredno cesarski hiši.

Abdikacija, nasledstvo in pomen

Go-Sanjō je leta 1073 abdiciral v korist svojega sina, ki je nasledil prestol kot cesar Shirakawa. Po abdiciji je Go-Sanjō kmalu zatem umrl (15. junij 1073). Njegovo vladanje velja za pomembno prelomo obdobje, ker so njegovi ukrepi in prizadevanja po krepitvi cesarske avtoritete ustvarili predpogoj za kasnejši razvoj sistema, znanega kot insei oziroma "vladanje iz penziona" (vladanje upokojenih cesarjev), ki ga je znatno uveljavil prav njegov sin Shirakawa.

Čeprav je bil njegov čas na prestolu razmeroma kratek, ga zgodovinski viri pogosto označujejo kot pomembno figurio pri postopnem premeščanju ravnovesja moči med cesarskim dvorom in velikimi plemiškimi družinami v poznem obdobju Heian.