Četrta stena – definicija, pomen in primeri v gledališču in filmu

Četrta stena je namišljena "stena" pred odrom v tradicionalnem gledališču s tremi stenami. V gledališču je četrta stena tista, skozi katero gledalci vidijo dogajanje v igri. Zamisel o četrti steni je uveljavil filozof in kritik Denis Diderot. Pogosteje so jo uporabljali v 19. stoletju. Četrta stena je razširila zamisel o imaginarni meji med katerim koli fiktivnim delom in njegovim občinstvom.

Kaj pomeni "prebijanje četrte stene"?

Če igralec govori neposredno občinstvu, mu nekaj naredi ali ga preprosto opazi, se to imenuje "prebijanje četrte stene". V filmu ali na televiziji lahko igralec govori neposredno v kamero. S tem prestopi mejo, ki jo običajno postavljajo ali predvidevajo fikcijska dela. To je znano kot metafikcijska tehnika: delo se zaveda samega sebe kot fikcije in včasih tudi komentira lastno strukturo. V literaturi in videoigrah se to zgodi, ko lik prizna bralca ali igralca in ga vključi v dogajanje.

Razlike med četrto steno, solilokvijem in pripovednim komentarjem

Četrta stena ni isto kot solokvij. Solilokvij je dramsko sredstvo, ki ga uporabljajo dramatiki, ko lik na odru vodi monolog, ki občinstvu omogoča vpogled v njegove misli. Pri solilokviju lik praviloma ne komunicira z navzočimi gledalci kot s konkretnimi osebami izven zgodbe, temveč razkriva svoje notranje stanje. Podobno je z »aside« (prisluškom), kjer lik kratko nagovori publiko; takšne drobne opombe lahko štejemo za obliko prebijanja četrte stene, a so pogosto namenjene pojasnitvi ali humornu komentarju in ne vedno odpiranju metafikcijskega dialoga.

Razlogi in učinki prebijanja četrte stene

Ustvarjanje bližine: Ko lik nagovori občinstvo, se vzpostavi neposreden stik, ki poveča občutek intimizacije ali sodelovanja.
Komik in satira: Prebijanje četrte stene se pogosto uporablja za ironične ali satirične komentarje, ki razgalijo mehanizme zgodbe ali družbe.
Metafikcija in refleksija: Avtorji tako lahko opozorijo na konstruktivnost pripovedi, eksperimentirajo z zvestobo resničnosti in bralčevo/gledalčevo pričakovanje.
Napotilo ali razbijanje iluzije: Včasih prekinitev služi namernemu razbijanju suspendiranja nevere (suspension of disbelief) za dosego kritičnega učinka.

Primeri v gledališču

V gledališču so klasični primeri iger, ki nagovarjajo publiko ali razgrajujejo gledališko iluzijo. Thornton Wilder v Our Town uporablja Stage Managerja, ki neposredno nagovarja občinstvo in komentira dogajanje. Luigi Pirandello v Six Characters in Search of an Author namerno zameji meje med odrom in realnostjo z vstopanjem fiktivnih likov v »resnični« gledališki prostor. Tom Stoppard in drugi sodobni dramatiki prav tako eksperimentirajo s to tehniko, ko izpostavljajo samo strukturo igre.

Primeri v filmu in televiziji

V kinu in na televiziji liki včasih neposredno prekinjajo filmsko navajanje z govorom v kamero. Znani primeri so:

Ferris Bueller's Day Off – Ferris pogosto govori neposredno v kamero in tako deli načrte ter misli z gledalcem.
Deadpool – film, ki za humoren in samoironičen efekt ves čas prekinja četrto steno.
Annie Hall – Woody Allen včasih nagovori občinstvo ali razloži introspektivne pomisleke.
House of Cards – Frank Underwood neposredno komentira politiko in svoje motive gledalcu.
The Wolf of Wall Street – Jordan Belfort v nekaterih prizorih nagovarja kamero in s tem razbije filmsko iluzijo.

Primeri v literaturi in videoigrah

V literaturi so že zgodnji primeri, kot je Laurence Sterne v Tristram Shandy, kjer avtor pogosto nagovarja bralca; v moderni književnosti so to pogosteje metafikcijska dela, npr. nekatera dela Itala Calvina ali Kurtja Vonneguta. V videoigrah pa je interakcija z igralcem pogosto še bolj neposredna:

The Stanley Parable – igra, ki vso svojo strukturo gradi na tem, da naslovi in manipulira igralčevo pričakovanje in izbiro.
Undertale – igra, kjer liki v določenih okoliščinah prepoznajo igralčeve ponovitve ali manipulacije shranjevanja in nalaganja igre.
Psycho Mantis (Metal Gear Solid) – antagonist, ki v igri naslovi igralca in celo v nekaterih različicah »bere« podatke iz konzole, kar je klasičen primer prebijanja četrte stene v igri.
Doki Doki Literature Club – igra, ki uporablja metafikcijske elemente in interakcijo z datotekami, da vključi igralca kot del pripovedi.

Vpliv na občinstvo in sprejemanje

Sprejemanje transparentnosti četrte stene je del prekinitve nevere med fikcijskim delom in občinstvom. Za nekatere gledalce ali bralce lahko prebijanje poveča angažiranost, saj občinstvo dobi občutek, da je del zgodbe. Za druge pa lahko razbije iluzijo in zmanjša čustveno identifikacijo z liki. Kritična opazka Vincenta Canbyja iz leta 1987 je to povzela slikovito: opisal jo je kot "tisti nevidni ščit, ki za vedno ločuje občinstvo od odra". Ta ščit ima svoje prednosti in omejitve — odstranjevanje ga je umetniška izbira z namenom, ne napaka.

Zaključek

Četrta stena je vsestranska, teorijsko bogata in praktično uporabna konvencija, ki se pojavlja v različnih umetniških medijih. Prebijanje te meje je tehnika, ki lahko deluje kot komično sredstvo, politični komentar, metafikcijski eksperiment ali način za poglobitev odnosov med fikcijo in njenim občinstvom. Razumevanje razlik med solilokvijem, asidom in neposrednim nagovorom občinstva pomaga prepoznati, zakaj in kako avtorji to tehniko uporabljajo.

V skrinji, kot je ta, ki je bila uporabljena v predstavi Moskovskega umetniškega gledališča iz leta 1904 Višnjev sad Antona Čehova, so tri stene na odru, nevidno četrto steno pa predstavlja proskenski lok.

Zunanje gledališče

Igralec sir Ian McKellen je metaforo četrte stene uporabil za opis dela slikarja L. S. Lowryja:

"... je stal na drugi strani ceste in opazoval svoje podložnike. Dostikrat se je zgodilo, da je v množici opazoval več posameznikov, ki so se mu spogledovali. Za trenutek nas povabijo v svoj svet, kot to včasih počnejo liki na odru, ki razbijejo iluzijo četrtega zidu."

McKellen je dejal, da je "Lowryjev pogled v zraku kot pogled iz kroga za obleko", saj gleda navzdol, kot da bi gledal na oder. Po McKellnovih besedah Lowry "pogosto označi meje uličnega prizora z robniki ali pločnikom, ki se zdi kot rob odra, kjer reflektorji osvetljujejo dogajanje".

Literarni kritik David Barnett je metaforo četrtega zidu uporabil za parodijo Gospodar prstanov, ki jo je pripravil Harvard Lampoon. Pravi, da lik krši pravila pripovedovanja zgodb s tem, ko se sklicuje na samo besedilo. Lik Froda ugotavlja, da "bo to dolga epopeja", s čimer po Barnettovem mnenju "prebije četrti zid".

Woody Allen je v filmu Annie Hall večkrat prekršil četrto steno. Allen je pojasnil: "Ker sem čutil, da ima veliko ljudi v občinstvu enake občutke in težave. Želel sem se z njimi neposredno pogovoriti in se z njimi soočiti."

Prekinitve četrte stene se uporabljajo tudi za komični učinek. Mel Brooks v številnih svojih filmih prebije četrto steno, včasih dobesedno. V filmu Blazing Saddles je bil vrhunec boja med meščani in razbojniki tako velik, da se je dobesedno prebil v druge dele filmskega studia.

Na televiziji je preseganje četrte stene redko. To se je dogajalo skozi vso zgodovino medija. George Burns je to večkrat storil v sitcomu iz petdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem je igral s svojo resnično ženo Gracie Allen. V serijah To je šov Garryja Shandlinga in Mrs Brown's Boys se naslovni lik sprehaja med prizorišči. V slednjem so junaki ponovno igrali iste prizore, ko so izpustili vrstico dialoga. Še en televizijski lik, ki redno prestopa četrti zid, je Francis Urquhart v britanskih televizijskih dramskih serijah House of Cards, To Play the King in The Final Cut. Urquhart se v vsaki epizodi večkrat pogovarja z gledalci. Gledalcem daje komentarje o svojih dejanjih v oddaji. Ista tehnika je uporabljena tudi v ameriški priredbi serije Hiša iz kart.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je četrta stena?

O: Četrta stena je namišljena "stena" na sprednji strani tradicionalnega gledališča s tremi stenami. Skozi to steno gledalci spremljajo dogajanje v igri.

V: Kdo je zaslovel z idejo o četrti steni?

O: Zamisel o četrti steni je uveljavil filozof in kritik Denis Diderot.

V: Kdaj je postala priljubljena?

O: Četrta stena je postala bolj priljubljena v 19. stoletju.

V: Kaj se zgodi, ko igralec govori neposredno občinstvu ali komunicira z njim?

O: Ko igralec govori neposredno z občinstvom ali komunicira z njim, je to znano kot "prebijanje četrte stene". S tem se prestopi meja, ki jo običajno postavljajo ali predvidevajo leposlovna dela.

V: Kako se prebijanje četrte stene dogaja v literaturi in videoigrah?

O: V literaturi in videoigrah se prelom četrtega zidu zgodi, ko lik prizna bralca ali igralca.

V: V čem se razbijanje četrtega zidu razlikuje od soliloquy?

O: Prebijanje četrtega zidu se razlikuje od soliloquyja po tem, da je soliloquy dramsko sredstvo, ki ga uporabljajo dramatiki, ko en lik na odru vodi monolog, ki daje vpogled v njegove misli, medtem ko prebijanje četrtega zidu vključuje govorjenje neposredno občinstvu ali interakcijo z njim.

V:Kakšno vlogo ima suspenz nejevere pri sprejemanju transparentnosti med fikcijskim delom in njegovim občinstvom ? O:Sprejemanje transparentnosti med fikcijskim delom in občinstvom jim omogoča, da v njem uživajo, kot da bi opazovali resnične dogodke, kar za dosego tega učinka zahteva suspenz nevere.