Brezplačno dobro
V ekonomiji prosta dobrina pomeni dobrino, ki je na voljo brez proizvodnje in zato ni redka. Na voljo je v poljubni količini, brez oportunitetnih stroškov za družbo.
Blago, ki je na voljo po ničelni ceni, ni nujno brezplačno blago. Trgovina lahko na primer v okviru promocije razdeli svoje zaloge, vendar so bili za proizvodnjo teh dobrin potrebni viri, zato to ne bi bila brezplačna dobrina v ekonomskem smislu.
Obstajajo tri glavne vrste brezplačnega blaga:
- Viri, ki jih je v naravi tako veliko, da jih ima vsakdo dovolj, da jih ima, kolikor želi. Tak primer je zrak, ki ga dihamo.
- Viri, ki se proizvajajo skupaj. Ta vrsta brezplačnega blaga nastane kot stranski proizvod nečesa drugega, kar je dragocenejše. Odpadni proizvodi iz tovarn in gospodinjstev, kot je zavržena embalaža, so pogosto brezplačno blago.
- Zamisli in dela, ki jih je mogoče kopirati brez stroškov ali skoraj brez stroškov. Če na primer nekdo izumi novo napravo, lahko ta izum kopira veliko ljudi brez nevarnosti, da bi se ta "vir" izčrpal. Drugi primeri so računalniški programi in spletne strani.
Zakoni o intelektualni lastnini povzročajo, da se nekatere dobrine po zakonu spremenijo v redke dobrine. Čeprav so te dobrine, ko so proizvedene, proste dobrine (v ekonomskem smislu), so bili za njihovo ustvarjanje potrebni redki viri, kot je umetniška spretnost. Zato se zakoni o intelektualni lastnini, kot so avtorske pravice in patenti, včasih uporabljajo za podelitev izključnih pravic ustvarjalcem takšne "intelektualne lastnine", da bi zagotovili zanimanje ljudi za te dejavnosti.
Številni futuristi teoretizirajo, da bo zaradi napredne nanotehnologije, ki lahko samodejno spremeni katero koli vrsto materiala v katero koli drugo kombinacijo enake mase, vse blago postalo v bistvu brezplačno blago, saj bodo vse surovine in proizvodni čas postali popolnoma zamenljivi.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je v ekonomiji prosta dobrina?
O: Prosta dobrina v ekonomiji je dobrina, ki je na voljo brez proizvodnje in zato ni redka. Dobimo jo lahko v neomejenih količinah brez oportunitetnih stroškov za družbo.
V: Ali je dobrina, ki se daje zastonj, z ekonomskega vidika nujno prosta dobrina?
O: Ne, tudi če je nekaj dano zastonj, to še ne pomeni, da je bilo proizvedeno brez sredstev ali truda. Zato z ekonomskega vidika ne bi veljalo za brezplačno dobrino.
V: Katere so tri glavne vrste brezplačnih dobrin?
O: Tri glavne vrste brezplačnih dobrin so viri, ki jih je tako veliko, da jih ima lahko vsakdo; viri, ki so skupno proizvedeni kot stranski proizvodi nečesa drugega; ter ideje in dela, ki jih je mogoče kopirati z nič ali skoraj ničnimi stroški.
V: Kako zakoni o intelektualni lastnini vplivajo na pojem "brezplačne" dobrine?
O: Zakoni o intelektualni lastnini povzročajo, da se nekatere dobrine po zakonu spremenijo v redke dobrine. To pomeni, da so te dobrine sicer lahko proizvedene brez pomanjkanja virov, vendar je za njihovo ustvarjanje potrebna umetniška spretnost ali druge oblike ustvarjalnosti, zaradi česar so redke. Zato se zakoni o intelektualni lastnini, kot so avtorske pravice in patenti, uporabljajo za zagotavljanje izključnih pravic ustvarjalcem, da bi se ljudje še vedno zanimali za ustvarjanje teh del.
V: Kaj bi lahko povzročilo, da bi bilo vse blago v bistvu "brezplačno"?
O: Napredna nanotehnologija, ki lahko samodejno spremeni katero koli vrsto materiala v katero koli drugo kombinacijo enake mase, bi lahko naredila vse blago v bistvu "brezplačno". To bi se zgodilo, ker bi vse surovine in čas proizvodnje postali popolnoma zamenljivi.
V: Ali obstajajo kakšne omejitve za to potencialno tehnologijo, ki bi omogočila, da bi bilo vse blago v bistvu "brezplačno"?
O: Da, čeprav ima ta tehnologija potencialne posledice za to, da bi vse blago postalo v bistvu "brezplačno", lahko še vedno obstajajo nekatere omejitve zaradi dejavnikov, kot so razpoložljivost virov ali tehnološke zmogljivosti, ki bi lahko omejile njeno učinkovitost pri doseganju tega cilja.
