Dnevnik Friedricha Kellnerja

Zgodovinski pomen

Ob koncu druge svetovne vojne je večina Nemcev trdila, da o množičnih pobojih Judov niso vedeli ničesar. Toda že 28. oktobra 1941 je Kellner v svoj dnevnik zapisal naslednje:

Vojak na počitnicah je povedal, da je bil priča grozljivemu grozodejstvu v okupiranih delih Poljske. Gledal je, kako so gole judovske moške in ženske postavili pred dolg globok jarek in jih Ukrajinci po ukazu SS streljali v glavo, da so padli v jarek. Nato so jarek zasuli z zemljo, čeprav je še vedno slišal krike še živih ljudi v jarku. Ta nečloveška grozodejstva so bila tako strašna, da so nekateri Ukrajinci, ki so jih uporabljali kot orodje, doživeli živčni zlom. Vsi vojaki, ki so vedeli za ta bestialna dejanja nacističnih podljudi, so bili mnenja, da bi se moralo nemško ljudstvo zaradi prihajajočega maščevanja tressti v čevljih. Za te nacistične zveri ni dovolj hude kazni, ki bi jo bilo treba izreči. Seveda pa bodo morali ob maščevanju skupaj z njimi trpeti tudi nedolžni. Ker pa je devetdeset odstotkov nemškega prebivalstva posredno ali neposredno krivo za sedanje razmere, lahko rečemo le, da bodo tisti, ki skupaj potujejo, skupaj viseli.

O osebnem življenju Kellnerjevih v dnevniku ni veliko zapisanega. Namesto tega je Friedrich Kellner pisal o političnem ozračju v državi, ki jo vodijo teroristi. Pisal je tudi o voditeljih in ljudeh v drugih državah, ki so ostali ravnodušni do tega, kar sta načrtovala Hitler in Mussolini. Kellner je bil zelo jezen, da je moralo umreti na milijone ljudi, ker se nekaj politikov v demokracijah ni znalo zoperstaviti Hitlerju in njegovim zaveznikom. Kellner je bil jezen tudi na slavnega letalca Charlesa Lindbergha in avtomobilskega proizvajalca Henryja Forda ter na druge, ki so slepo izražali občudovanje Adolfa Hitlerja. "Ves svet se je pustil preslepiti temu človeku," je Kellner zapisal 3. maja 1942.

Friedrich Kellner je pričakoval, da bosta na pomoč priskočili Amerika in Anglija. 25. junija 1941 je zapisal:

Kdaj se bo ta norost končala? Kdaj se bo opojnost zmage spremenila v strašno kockanje? Anglija in Amerika imata zdaj edinstveno priložnost, da prevzameta pobudo, vendar ne le s praznimi obljubami in nezadostnimi ukrepi. Če bi Amerika imela voljo, da v boj vrže vso svojo moč, bi lahko prevesila tehtnico za vrnitev miru. Le ogromna sila in angažiranje vsega vojnega materiala lahko nemškega divjega vola spravita k razumu. Doslej so državniki - zaradi neverjetne kratkovidnosti - zanemarili ali opustili svojo dolžnost. Človeštvo se prebuja! Skupaj z vso močjo napadite uničevalce miru! Nobenih razmišljanj, resolucij, govorov, nevtralnosti. Naprej proti sovražniku človeštva!

Del zapisa z dne 28. oktobra 1941. Sütterlinova pisava, prepisana v sodobno nemščino in prevedena v angleščino


Dnevnik Friedricha Kellnerja. 25. april 1943: "Utrdbe Atlantskega zidu ne bodo ustavile zaveznikov."

Različni zapisi iz dnevnika

 

17. oktober 1940: Anglija se lahko brani. Ima dobro obrambo pred letalskimi napadi. Anglija bi se morala ravnati po starem pregovoru: "Invazija je najboljša obramba." Kje je britansko ladjevje?

12. november 1940: Chamberlain in celotna angleška vlada sta kriva, ker nista ukrepala, ko sta odkrila nemške vojne priprave. Svetovna sila mora biti vedno pripravljena, da uspešno in energično odbije vsak napad.

5. december 1940: Na grških tleh ni več italijanskega vojaka. Grčija jih je pregnala iz Grčije v Albanijo. Kje je ta slavna fašistična trma? Samo s hvalisanjem in velikimi usti se ničesar ne reši. Odločil je duh. Grki so branili svojo domovino. In Italijani? Ti so hoteli napasti in izropati majhno državo. Končno se je v evropskem kaosu pokazala luč.

24. december 1940: Samo še en dan in drugi božič vojne je tu. O "miru na Zemlji" ni ničesar slutiti.

5. julij 1941: V Giessnu so aretirali gozdarja Ritterja, ker je dejal, da bo vojna trajala še tri leta.

Resnica ne sme biti izrečena.

7. julij 1941: Danes bi moj oče praznoval 80. rojstni dan. Kaj bi on, ta prijatelj miru, rekel tem strašnim morilcem človeštva? Dobrosrčni in razumni ljudje v Nemčiji so le govorniki v puščavi.

Zasmehovalci človeštva, drzneži in brezkompromisni agresorji, to so junaki današnje Nemčije.

29. julij 1941: Ranjeni vojaki v bolnišnici v Giessnu pripovedujejo o umorih ruskih vojnih ujetnikov. Ali je nemški narod kulturno ljudstvo? Ne! Kulturno ljudstvo mora biti sposobno razmišljati kot posamezniki in se pravilno obnašati. Toda nemško ljudstvo si je pustilo narekovati od svojega "nezmotljivega" führerja: "Führer ima vedno prav", "Führer se nikoli ne zmoti". Nemci so se pustili zapeljati temu hudiču.

14. april 1943: Deset let zapora zaradi "radijskega zločina". Vendar je bila ta kazen za sodnika premajhna. Sodbo je vrnil prvotnemu sodišču in zahteval smrtno kazen. Samo pomislite: smrtna kazen zaradi poslušanja tujega radijskega programa. Ta teroristični režim si je za vedno postavil grozljiv spomenik.

Dnevnik Friedricha Kellnerja. Zvezki dnevnika.

Namen dnevnika

Friedrich Kellner je dnevnik pisal, da bi razkril zločine Tretjega rajha. Menil je, da bi njegov dnevnik lahko služil kot opozorilo prihodnjim generacijam, naj se uprejo diktaturam in njihovi totalitarni ideologiji.

Po vojni je Friedrich Kellner pomagal pri ponovni ustanovitvi socialdemokratske stranke. Postal je predsednik podružnice v Laubachu. Leta 1960 se je pri petinsedemdesetih letih umaknil iz politike.

Leta 1968 je svoj dnevnik predal svojemu ameriškemu vnuku, profesorju Robertu Scottu Kellnerju, da bi ga odnesel v Ameriko in ga tam shranil. Povedal mu je:

Prišel bo dan, ko bo enako protidemokratično in antisemitsko sovraštvo svetu prineslo veliko trpljenja. Uporabite dnevnik kot orožje proti diktaturam in terorizmu. Vedno bodo obstajali ljudje slabe volje, zato morajo biti ljudje dobre volje pripravljeni, da se jim zoperstavijo.

Robert Scott Kellner, angleški prevajalec dnevnika, leta 1960

Sprejem

• Spomladi 2005 je bil dnevnik razstavljen v predsedniški knjižnici in muzeju Georgea Busha v College Station v Teksasu. Razstavljen je bil tudi v Muzeju holokavsta v Houstonu v Teksasu. Razstavljen je bil tudi v muzeju Heimat v Laubachu v Nemčiji.

• Univerza Justus Liebig v Giessnu je ustanovila projekt Kellner in bo objavila dnevnik.

• Leta 2007 je kanadska filmska družba posnela dokumentarni film o Friedrichu Kellnerju in njegovem vnuku Robertu Scottu Kellnerju. Film se imenuje My Opposition: the Diaries of Friedrich Kellner (Moje nasprotovanje: dnevniki Friedricha Kellnerja).