Skupina Ananke je skupina Jupitrovih lun. Gre za retrogradne nesferične (neplanetarne) lune, ki se gibljejo po podobnih tirnicah kot Ananke in imajo morda skupen izvor. Skupina predstavlja tesno gruščo satelitov na oddaljenem, naklonjenem in retrogradnem pasu okoli Jupitra, kar nakazuje, da gre verjetno za ostanke enega ali več trkov med ujete asteroide ali večjimi telesi v zgodnjem obdobju zgodovine Sončnega sistema.

Orbitalne značilnosti

Člani Anankine skupine imajo polvelike osi (razdalje od Jupitra) med 19 300 000 in 22 700 000 km, nagibe med 145,7° in 154,8° ter orbitalne ekscentricitete med 0,02 in 0,28. Takšne vrednosti pomenijo močno nagnjene, retrogradne poti, pri katerih se sateliti gibljejo v nasprotni smeri vrtenja Jupitra. Zaradi oddaljenosti in nizke mase so njihove tirnice občutljive na motnje Sonca in drugih planetov ter na dolgoročne sekularne učinke (npr. precesije), vendar kot skupina ohranijo dovolj podobne orbitalne elemente, da jih astronomi prepoznajo kot sorodne.

Glavni člani

Jedro skupine sestavljajo (od največjega do najmanjšega):

  • Ananke — največji in ime nosilni član skupine; Ananke je bila odkrita že v 20. stoletju in pogosto označuje referenčno tirnico za identifikacijo drugih članov skupine.
  • Praxidike — eden izmed večjih družinskih članov, z orbitalnimi elementi, ki se ujemajo s skupinskim povprečjem.
  • Iocaste — tipičen primer manjše nezvezne lune v skupini; kot drugi člani je temen in majhen ter zahteva velike teleskope za opazovanje.
  • Harpalyke — član z lastnostmi, skladnimi s scenarijem kolizijskega izvora.
  • Thyone — manjših dimenzij; prispeva k raznolikosti velikosti v skupini.
  • Euanthe — še en manjši satelit z značilnimi orbitalnimi parametri skupine.
  • Euporie — eden izmed zunanjih članov jedra skupine; njegova inklinacija in ekscentriciteta sta v skladu z definicijo skupine.

Izvor in evolucija

Najbolj sprejeta razlaga za nastanek skupine Ananke je, da gre za ostanke enega samega telesa (npr. ujete asteroide), ki se je razbil v trku po tem, ko ga je Jupiter ujel v retrogradno orbito. Fragmentacija bi razložila podobne orbitalne elemente in razporeditev velikosti, kjer je Ananke največji preostali kos. Spektralne opazovanja in barve, kadar so na voljo, podpirajo hipotezo o povezanem izvoru, čeprav so potrebna dodatna podatkovna ojačanja za dokončno potrditev posameznih sorodnostnih vezi med člani.

Opazovanje in pomen za znanost

Ker so člani Anankine skupine majhni in temni, so za njihovo odkrivanje in proučevanje potrebni veliki optični teleskopi in sodobne kamere z dolgimi ekspozicijami. Opazovanja te skupine pomagajo razumeti procese zajema satelitov, dinamiko zunanjih lun, učinke trkov v zgodnjem Sončnem sistemu ter lastnosti manjših teles (npr. sestava in reflektivnost). Slediti njihovim orbitalnim spremembam tudi prispeva h kinematski zgodovini Jupitra in razumevanju, kako se lahko manjše skupine sčasoma dispergirajo ali preoblikujejo zaradi gravitacijskih motenj.

Mednarodna astronomska zveza (IAU) je za vse retrogradne lune, vključno s članicami te skupine, rezervirala imena, ki se končujejo na -e.