Phyllobates terribilis Zlata žaba najstrupenejša vrsta Kolumbije
Zlata žaba, Phyllobates terribilis, je ena najbolj znanih in strupenih žab na svetu. Živi na pacifiški obali Kolumbije, kjer je endemična za majhen pas deževnega gozda ob obali.
Videz in življenjski slog
Phyllobates terribilis je izrazito obarvana — oblikuje več barvnih morfov, od zlato rumene do zelenkaste in morda nekoliko temnejše. Obarvanost je opozorilna (aposematična) in obvešča potencialne plenilce o njeni strupenosti. Odrasle žabe so razmeroma velike za dvoživke iz družine Dendrobatidae, običajno dosežejo okoli 4–6 cm dolžine. V ujetništvu lahko živijo več let, pogosto do približno 10–15 let.
Habitat
Optimalno življenjsko okolje P. terribilis je neokrnjen deževni gozd z veliko količino padavin (v nekaterih območjih tudi okoli 5 m ali več letno). Najpogosteje živi na nadmorski višini med približno 100 in 200 m, pri povprečni temperaturi okoli 26 °C in relativni vlažnosti 80–90 %. Najdejo jo v gosto zaraslih predelih, kjer je veliko listja in skritih mest za skrivanje in razmnoževanje.
Prehrana in izvor toksinov
V naravi se P. terribilis prehranjuje z drobnimi žuželkami in drugimi členonožci, predvsem mravljami, pršicami, majhnimi hrošči in sorodnimi skupinami. Visoka toksičnost žabe je povezana s temi plenilci: žaba ne sintetizira večine alkaloidnih toksinov sama, temveč jih akumulira (sekvestrira) iz prehrane. Znanstveniki so predlagali, da so za posebno močne batrakotoksine lahko odgovorni majhni hrošči iz družine Melyridae; pri vsaj eni vrsti teh hroščev so odkrili enake vrste toksinov kot pri zelo strupenih žabah Phyllobates iz tega območja.
Toksini in nevarnost za človeka
Batrakotoksin (in sorodni homobatrakotoksini) spadajo med izjemno močne alkaloidne toksine. Delujejo tako, da trajno odprejo natrijeve kanale v živčnih in mišičnih celicah, kar povzroči neustavljivo depolarizacijo, paralizo in lahko smrt zaradi odpovedi dihanja ali srčnega delovanja.
"Pri 20-gramski beli miši je najmanjši smrtni odmerek batrakotoksina/homobatrakotoksina približno 0,05 µg, če se vbrizga podkožno. Tako ena žaba, P. terribilis s tipičnimi 1100 µg teh spojin vsebuje dovolj strupa, da ubije več kot 20.000 miši. Čeprav so pri ekstrapolaciji parametrov toksičnosti z miši na človeka napake, je smrtni odmerek za človeka približno 180 µg, če predpostavimo, da je človek za te spojine vsaj tako dovzeten kot miši. Večje živali so pogosto bolj dovzetne za toksine kot manjši organizmi, zato je smrtni odmerek za človeka lahko še manjši. Myers in drugi [1] so predvideli, da je smrtni odmerek batrakotoksina za človeka le 2,0 do 7,5 µg, če se daje z injekcijo."
"Peroralna moč batrakotoksina je veliko manjša, zato lahko Indijanci brez tveganja zastrupitve jedo živali, ujete z njihovimi puščicami. Poleg tega se majhna količina uporabljenega strupa presnovi, metaboliti pa niso strupeni; najpomembneje je, da se toksini lahko uničijo tudi s kuhanjem, čeprav vsi toksini niso toplotno labilni."
Takšne številke opozarjajo na izjemno učinkovitost toksina: že mikrogrami lahko biti usodni. Vendar je pomembno, da je peroralna toksičnost (po zaužitju) nižja kot pri neposredni vbrizgavi, kar pojasnjuje, zakaj so deli plenilcev, ujeti z zastrupljenimi puščicami, včasih varno užitni po pripravi.
Razmnoževanje in vedenje
Razmnoževanje poteka kot pri mnogih dendrobatidih: samica izleže več jaj na vlažno leaf litter, samci pogosto pazijo na jajca in jih nato nosijo kot polne, razvijajoče se zarodke (tadpole) na hrbtu do majhnih vodnih zbiralnikov, npr. v bromelijah ali majhnih lužah, kjer tadpole dokončajo razvoj. Žabe so dnevne in aktivne v toplem, vlažnem vremenu.
V ujetništvu in varstvo
V ujetništvu so te žabe običajno neotoksične, saj jim v zaprtih pogojih primanjkuje naravnih virov toksinov (specifičnih mravelj, pršic ali hroščev). Zaradi tega je varnejše rokovanje z živalmi iz ujetništva, vendar je neodgovorno in nevarno poskušati eksperimentirati s toksini ali hraniti živali divje ujetih posameznikov brez ustreznega znanja.
Vrsta se sooča s tveganji zaradi izgube habitata (sečnja gozdov, razširjanje kmetijstva), fragmentacije populacij in nezakonitega trgovanja s hišnimi ljubljenčki. Varstveni ukrepi vključujejo zaščito habitata, izobraževanje lokalnih skupnosti in nadzor trgovine.
Pomen za znanost in varnost
P. terribilis je predmet raziskav v toksikologiji in neuroznanosti, saj batrakotoksini pomagajo razumeti delovanje natrijevih kanalov in imajo potencialno uporabne vloge pri razvoju zdravil ali kot farmakološko orodje. Vendar pa zaradi svoje moči zahtevajo strogo previdnost. Nikakor ni priporočljivo hvatati, rokovati ali poskušati pridobiti strupa brez strokovnega nadzora.
Na kratko: Phyllobates terribilis je fascinantna, močno obarvana in izjemno strupena vrsta, katere strup izvira iz prehrane v naravi. Čeprav v ujetništvu običajno ni nevarna zaradi odsotnosti vira toksinov, ostaja med najbolj strupenimi vretenčarji na svetu in zahteva spoštovanje ter zaščito svojega življenjskega okolja.
Vprašanja in odgovori
V: Katera vrsta žabe je Phyllobates terribilis?
O: Phyllobates terribilis je strupena žaba.
V: Kje živi P. terribilis?
O: P. terribilis živi na pacifiški obali Kolumbije.
V: Ali je v ujetništvu strupena?
O: Ne, v ujetništvu strupene žabe niso strupene. Strupene so le v naravi, in sicer zaradi tega, kar jedo.
V: Koliko strupa vsebuje ena žaba?
O: Ena žaba P. terribilis vsebuje približno 1100 µg toksinov, kar je dovolj, da po podkožnem vbrizgu ubije več kot 20 000 miši.
V: Ali se lahko ljudje zastrupijo, če jedo živali, ki jih ujamejo njihove puščice?
O: Ne, ljudje se ne morejo zastrupiti z uživanjem živali, ujetih z njihovimi puščicami, ker je oralna učinkovitost batrakotoksina veliko manjša in, kar je najpomembneje, kuhanje lahko uniči toksine, čeprav vsi toksini niso toplotno labilni.
V: V katero družino spadajo ti hrošči, ki proizvajajo enak toksin kot P. terribilis?
O: Ti hrošči spadajo v družino Melyridae in njihovi sorodniki v kolumbijskih deževnih gozdovih bi lahko bili vir batrakotoksinov, ki jih najdemo v zelo strupenih žabah Phyllobates iz te regije.
V: Kaj je lahko vzrok za visoke ravni toksičnosti, ugotovljene pri P. terribilis? O: Visoke ravni toksičnosti, ugotovljene pri P .terribilis, so lahko posledica prehranjevanja z majhnimi žuželkami ali drugimi členonožci in eden od teh je morda res najbolj strupeno bitje na Zemlji.
