Guayana Esequiba: mejni spor Venezuele in Gvajane

Guayana Esequiba: zgodovina in mejni spor med Venezuelo in Gvajano — ozemeljski zahtevki, strateški pomen, ključna dejstva in politične posledice.

Guayana Esequiba je ime, ki ga Venezuela daje regiji na zahodu Gvajane. Njena površina je 159.500 kvadratnih kilometrov. Za Gvajano je to območje razdeljeno na šest upravnih regij: Barima-Waini, Cuyuni-Mazaruni, Pomeroon-Supenaam, Potaro-Siparuni, Upper Takutu-Upper Essequibo in Essequibo Islands-West Demerara.

Španija je v poročilu z dne 10. julija 1788 prvič zahtevala to območje:

Navedeno je bilo, da je južna obala Orinoka od kraja Barima, približno 20 milj v notranjost, do potoka Curucima, nizko ležeča in močvirnata, zato se ta del ne upošteva, saj je na njem zelo malo rodovitnih površin in skoraj nič savan in pašnikov; zato se za osnovo vzame omenjeni potok Curucima ali točka verige in grebena v velikem rokavu reke Imataka, nato pa se potegne namišljena črta, ki teče proti jugu in jugovzhodu po pobočjih istoimenskega grebena, ki ga prečkajo reke Aguire, Arature, Amacuro in druge, v razdalji 20 milj, neposredno do Cuyuni; od tam bo tekla do Masaruni in Essequibo, vzporedno z izviroma rek Berbis in Surinama; to je smerna črta, po kateri morajo potekati nove naselbine in predlagani temelji.

Leta 1840 je Venezuela zahtevala celotno Gvajano zahodno od reke Essequibo - 62 % takratne Britanske Gvajane. Velika Britanija in Venezuela sta se večji del 19. stoletja prepirali glede meje med Britansko Gvajano in Venezuelo. Venezuela je 21. februarja 1881 v noti lordu Grenvillu, takratnemu britanskemu ministru za zunanje zadeve, predlagala mejno črto, ki bi se začela na točki eno miljo severno od reke Moruka, potekala od tam proti zahodu do 60. poldnevnika in na jugu vzdolž tega poldnevnika. S tem bi okrožje Barima pripadlo Venezueli. Vlada Venezuele je v zadevi, ki jo je predložila arbitražnemu sodišču, spremenila svoj zahtevek glede okrožja zahodno od reke Essequibo in zahtevala, da mora meja potekati od ustja reke Moruka proti jugu do reke Cuyuni blizu njenega sotočja z reko Mazaruni, nato pa vzdolž vzhodnega brega Essequibo do brazilske meje. Velika Britanija in Venezuela sta leta 1899 sprejeli odločitev sodišča.

Venezuela je to vprašanje ponovno odprla leta 1962, štiri leta pred osamosvojitvijo Gvajane od Velike Britanije. Na srečanju v Ženevi leta 1966 sta se državi dogovorili, da bosta od predstavnika generalnega sekretarja ZN slišali zamisli o načinih mirne rešitve spora. Med državama in predstavnikom generalnega sekretarja še vedno potekajo diplomatski stiki.

Venezuela je 26. maja 1966 priznala neodvisnost Gvajane:

Venezuela kot ozemlje nove države priznava ozemlje, ki se nahaja vzhodno od desnega brega reke Essequibo, ter pred novo državo in mednarodno skupnostjo ponovno poudarja, da si izrecno pridržuje pravico do ozemeljske suverenosti nad celotnim območjem, ki se nahaja na zahodnem bregu omenjene reke. Zato ozemlje Gvajana-Essequibo, nad katerim si Venezuela izrecno pridržuje suverene pravice, na vzhodu omejuje nova država Gvajana s srednjo črto reke Essequibo od njenega izvira do izliva v Atlantski ocean.

Na venezuelskih zemljevidih, izdelanih po letu 1970, je vse območje od vzhodnega brega reke Essequibo, vključno z otoki v reki, označeno kot venezuelsko ozemlje. Na nekaterih zemljevidih je zahodna regija Essequibo imenovana "območje melioracije".

Zemljepis in prebivalstvo

Guayana Esequiba leži zahodno od velike reke Essequibo in zajema velike površine amazonskega gozdnega področja, rečnih dolin in nekaj obsežnejših planjav. Regija je relativno redko naseljena; prebivalci vključujejo različne domorodne skupnosti (Amerindiance), kot so Arawaki in Karibi, pa tudi naseljence evropskega in afriškega izvora v obalnih delih. Večina gospodarskih dejavnosti v regiji temelji na rudarstvu (zlato, diamanti), izkoriščanju lesa in v zadnjih desetletjih vedno bolj tudi na izkoriščanju mineralnih virov ter nafte zunaj obalnih območij, kar povečuje strateški pomen območja.

Naravni viri in gospodarski pomen

Regija je bogata z naravnimi viri: na nekaterih območjih se izkoriščajo zlato, diamanti in druge rude, prisotna so tudi naselja s premogom in boksitom. Gosta tropska pragozdna pokrajina ponuja gozdne vire in biotsko raznovrstnost. V zadnjih desetletjih so pomene potrdile tudi naftne rezervne v širšem območju Gvajane (naftna odkritja ob obali Guyane so spremenila geopolitično dinamiko v regiji), kar je spor še bolj razvnelo zaradi ekonomskih interesov in prihodnjih prihodkov.

Zgodovinsko-pravna ozadja in arbitraža 1899

Arbitražno sodišče je leta 1899 presodilo v prid Britanske Gvajane. Ta odločitev je bila dolgo časa sprejeta kot odločilna mednarodno-pravna osnova za mejo. Venezuela pa je kasneje izpostavila, da je bila arbitražna odločba po zakulisnih dogovorih in da bi jo bilo treba ponovno preučiti. Kot del svojih argumentov je Venezuela navajala tudi dokumente in spomine, ki naj bi osvetlili okoliščine sprejetja odločbe – to je bil eden od razlogov, da je Caracas spor ponovno odprl v začetku 1960-ih.

Good offices OZN in sodni postopki

Po dogovoru iz Ženeve (1966) je vprašanje povezano z vlogo predstavnika generalnega sekretarja OZN v t. i. "good offices" postopku, kjer posrednik poskuša olajšati miren dogovor med strankama. Ta diplomatska pot je trajala več desetletij. Leta 2018 je Gvajana vložila zadevo pri Meddržavnem sodišču (International Court of Justice, ICJ), da bi potrdila veljavnost arbitražne odločbe iz leta 1899 in ugotovila, da Venezuelske terjatve nimajo pravnega učinka.

ICJ je decembra 2020 odločil, da ima pristojnost za obravnavo vloge Gvajane, kar je pomenilo pomembno pravno mejo v postopku in odprlo pot k obravnavi bistva spora pred sodiščem. Po tej odločitvi so se nadaljevali sodni postopki in izmenjava pravnih stališč med državama. Do zadnjih razpoložljivih informacij (sredina 2024) so postopki pred ICJ še potekali, kar pomeni, da dokončna mednarodna sodna odločitev o suverenosti še ni bila sprejeta.

Sodobno stanje in mednarodni pomen

• Venezuelski uradni zemljevidi in uradna retorika ohranijo trdne teritorialne trditve nad Guayana Esequiba, kar vključuje tudi vključevanje regije v kartografske predstavitve kot del Venezuele.
• Gvajana upravlja območje v praksi in ima na njem upravne enote ter lokalne institucije, prav tako opravlja izkoriščanje virov pod svojo jurisdikcijo.
• Mednarodno so razreševanja take vrste sporov v domeni diplomatskih dogovorov, arbitraž in mednarodnih sodišč. Zaradi gospodarskega pomena regije (naravni viri, morebitne prihodnje naftne koncesije) ima spor regionalni in mednarodni interes.

Zaključek

Guayana Esequiba ostaja ena izmed najbolj sporenih mejnih zadev v Latinski Ameriki: Venezuela zahtevke utemeljuje na zgodovinskih in pravnih trditvah o meja, Gvajana pa upravlja območje ter išče pot potrditev svoje suverenosti pred mednarodnim sodiščem. Postopki pred ICJ in diplomatska prizadevanja OZN ostajajo osrednja pota za mirno reševanje spora; dokončna pravna rešitev pa je odvisna od izida teh postopkov in morebitnih sporazumov med državama.

Vprašanja in odgovori

V: Kako Venezuela poimenuje regijo na zahodu Gvajane, ki si jo lasti?

V: Kakšno površino pokriva ta regija?

V: Kako je to območje razdeljeno za Gvajano?

V: Kdaj je Španija prvič zahtevala to območje?

V: Kaj je Venezuela prvotno zahtevala leta 1840?

V: Katero mejno črto je Venezuela predlagala leta 1881?

V: Kakšen sporazum sta leta 1899 sklenili Velika Britanija in Venezuela?

Išči po črki