Guayana Esequiba

Guayana Esequiba je ime, ki ga Venezuela daje regiji na zahodu Gvajane. Njena površina je 159.500 kvadratnih kilometrov. Za Gvajano je to območje razdeljeno na šest upravnih regij: Barima-Waini, Cuyuni-Mazaruni, Pomeroon-Supenaam, Potaro-Siparuni, Upper Takutu-Upper Essequibo in Essequibo Islands-West Demerara.

Španija je v poročilu z dne 10. julija 1788 prvič zahtevala to območje:

Navedeno je bilo, da je južna obala Orinoka od kraja Barima, približno 20 milj v notranjost, do potoka Curucima, nizko ležeča in močvirnata, zato se ta del ne upošteva, saj je na njem zelo malo rodovitnih površin in skoraj nič savan in pašnikov; zato se za osnovo vzame omenjeni potok Curucima ali točka verige in grebena v velikem rokavu reke Imataka, nato pa se potegne namišljena črta, ki teče proti jugu in jugovzhodu po pobočjih istoimenskega grebena, ki ga prečkajo reke Aguire, Arature, Amacuro in druge, v razdalji 20 milj, neposredno do Cuyuni; od tam bo tekla do Masaruni in Essequibo, vzporedno z izviroma rek Berbis in Surinama; to je smerna črta, po kateri morajo potekati nove naselbine in predlagani temelji.

Leta 1840 je Venezuela zahtevala celotno Gvajano zahodno od reke Essequibo - 62 % takratne Britanske Gvajane. Velika Britanija in Venezuela sta se večji del 19. stoletja prepirali glede meje med Britansko Gvajano in Venezuelo. Venezuela je 21. februarja 1881 v noti lordu Grenvillu, takratnemu britanskemu ministru za zunanje zadeve, predlagala mejno črto, ki bi se začela na točki eno miljo severno od reke Moruka, potekala od tam proti zahodu do 60. poldnevnika in na jugu vzdolž tega poldnevnika. S tem bi okrožje Barima pripadlo Venezueli. Vlada Venezuele je v zadevi, ki jo je predložila arbitražnemu sodišču, spremenila svoj zahtevek glede okrožja zahodno od reke Essequibo in zahtevala, da mora meja potekati od ustja reke Moruka proti jugu do reke Cuyuni blizu njenega sotočja z reko Mazaruni, nato pa vzdolž vzhodnega brega Essequibo do brazilske meje. Velika Britanija in Venezuela sta leta 1899 sprejeli odločitev sodišča.

Venezuela je to vprašanje ponovno odprla leta 1962, štiri leta pred osamosvojitvijo Gvajane od Velike Britanije. Na srečanju v Ženevi leta 1966 sta se državi dogovorili, da bosta od predstavnika generalnega sekretarja ZN slišali zamisli o načinih mirne rešitve spora. Med državama in predstavnikom generalnega sekretarja še vedno potekajo diplomatski stiki.

Venezuela je 26. maja 1966 priznala neodvisnost Gvajane:

Venezuela kot ozemlje nove države priznava ozemlje, ki se nahaja vzhodno od desnega brega reke Essequibo, ter pred novo državo in mednarodno skupnostjo ponovno poudarja, da si izrecno pridržuje pravico do ozemeljske suverenosti nad celotnim območjem, ki se nahaja na zahodnem bregu omenjene reke. Zato ozemlje Gvajana-Essequibo, nad katerim si Venezuela izrecno pridržuje suverene pravice, na vzhodu omejuje nova država Gvajana s srednjo črto reke Essequibo od njenega izvira do izliva v Atlantski ocean.

Na venezuelskih zemljevidih, izdelanih po letu 1970, je vse območje od vzhodnega brega reke Essequibo, vključno z otoki v reki, označeno kot venezuelsko ozemlje. Na nekaterih zemljevidih je zahodna regija Essequibo imenovana "območje melioracije".

Vprašanja in odgovori

V: Kako Venezuela poimenuje regijo na zahodu Gvajane, ki si jo lasti?

V: Kakšno površino pokriva ta regija?

V: Kako je to območje razdeljeno za Gvajano?

V: Kdaj je Španija prvič zahtevala to območje?

V: Kaj je Venezuela prvotno zahtevala leta 1840?

V: Katero mejno črto je Venezuela predlagala leta 1881?

V: Kakšen sporazum sta leta 1899 sklenili Velika Britanija in Venezuela?

Išči po črki