Hardangerska violina ali hardingfele v norveščini je tradicionalno strunsko glasbilo, ki se uporablja predvsem na jugozahodu Norveške. Podobna je violini, vendar ima običajno štiri strune za igranje in dodatno štiri ali pet resonančnih (simpatetičnih) strun, skupaj torej osem ali devet strun, ter tanjši kos les. Štiri strune za igranje so nanizane in nanje se igra kot na violino, druge strune pa so simpatetične (rezonančne) — vibrirajo, ko se igra na glavne strune, kar bogati zven in ustvari značilno, polno harmoniko.
Izdelava in okrasje
Instrument je pogosto bogato okrašen. Na vrhu zvitka škatle za glasbilo je izrezljana živalska figura (pogosto norveški lev) ali izrezljana ženska glava, na prstni plošči in repni ključi pa so vgrajeni biserni vložki. Na ohišju se pogosto pojavljajo črni črnilni okraski, imenovani "rosing". Za okrasitev zatičev in robov instrumenta se včasih uporabljajo tudi koščki kosti ali drugi finejši materiali, kar daje vsakemu instrumentu edinstven videz.
Igra in funkcija
Hardingfele se predvsem uporablja kot plesno glasbilo. Igralec med igranjem pogosto ritmično udarja z nogo, kar poudari plesni pulz. Na hardangersko violino se igra predvsem tradicionalne norveške plesne oblike, kot so springar, gangar in različni polsi, vendar se uporablja tudi v koncertnem in komornem repertoarju. Igranje vključuje značilne ornamentike, dvojne tone in posebno tehniko lokanja, ki v kombinaciji z resonančnimi strunami ustvarja izrazit, bogat zvok.
Zgodovina
Najstarejši znani instrument je datiran z letom 1651, čeprav ni povsem jasno, ali je ta datum vedno točen. V naslednjih stoletjih se je instrument razvijal pod vplivom klasične violine in lokalnih ljudskih tradicij; do okoli leta 1850 je hardangerska violina pridobila obliko, ki jo danes prepoznamo. Tradicionalno je imela pomembno vlogo v lokalni kulturi — po norveški navadi je poročno procesijo v cerkev pogosto vodil hardangerski violinist.
Uglasitev in repertoar
Hardangerjevo violino je mogoče uglasiti na več načinov (scordatura), odvisno od skladbe in regije. Glasbeniki prilagajajo uglasitev glavnih strun in resonančnih strun glede na želeno tonaliteto in tip plesa; najpogosteje uporabljene nastavitve dajejo poudarek določenim resonančnim toniom in povečajo sustain. Norveški skladatelj Edvard Grieg je imel rad norveško ljudsko glasbo; ko je napisal znamenito melodijo "Jutro" za glasbo k filmu Peer Gynt, je razmišljal o notah, ki bi se igrale na hardangersko violino — to kaže, kako je zven instrumenta vplival tudi na umetno glasbo.
Slogi in regionalne razlike
Na Norveškem se razvili različni regionalni stili igranja, zato so tekmovanja in nastopi pogosto vezani na lokalne tradicije: igralci morajo upoštevati slog in način igre območja, iz katerega prihajajo. Razlike se kažejo v ritmih, ornamentiki, uglasitvah in izvedbi plesnih oblik.
Sodobnost in ohranitev
V 20. stoletju je hardangerska violina na Norveškem doživela preporod in postala zelo prisotna na tekmovanjih in festivalih ljudske glasbe. Danes jo uče na nekaterih konservatorijih in glasbenih šolah, obstaja veliko domačih graditeljev in restavratorjev teh instrumentov, prav tako pa številni mladi glasbeniki združujejo tradicijo z novimi zvrstmi. Tekmovanja in folklorni dogodki pomagajo ohranjati regionalne sloge ter spodbujajo nadaljnji razvoj igranja in gradnje hardangerske violine.
