Hindujski sveti spisi so številne knjige in druga besedila, ki govorijo o hinduizmu in hindujski mitologiji. Za hindujce so sveta literatura. Med pomembnejšimi hindujskimi svetimi spisi so naslednji:

Dva epa (zelo pomembna dela), Ramajana in Mahabharata, sta prav tako pomembna hindujska svetopisemska dela.

Vede

Vede predstavljajo najstarejši sloj hindujske pisane tradicije. Sestavljene so iz štirih glavnih zbirk: Rigveda, Samaveda, Yajurveda in Atharvaveda. Vsaka veda vključuje himne, obredne napotke in izročila, ki so bila prvotno prenašana ustno. Vede so razdeljene na različne dele, kot so samhite (zbirke himn), aranjaki, brahmane in upanišade (filozofski deli). Njihov jezik je Vedska sanskrtska različica, ki se razlikuje od kasnejšega klasičnega sanskrta.

Brahmani

Brahmani so prosebna in pojasnjevalna besedila, povezana predvsem z vedskimi obredji in rituali. V njih so navodila za pravilno izvajanje žrtvenih obredov, razlage pomenov obrednih dejanj ter mitološke zgodbe, ki utemeljujejo praks. Brahmani pogosto služijo kot most med strogo ritualno prakso in kasnejšo filozofsko interpretacijo.

Upanišade

Upanišade predstavljajo filozofski in mistični del vedskega izročila. Osrednje teme so narava Atmana (osebne duše) in Brahmana (absolutne realnosti), vprašanja osvoboditve (mokša), karma in reinkarnacija. Med najpomembnejšimi so Brihadaranyaka, Chandogya in druge tako imenovane "vedantinske" upanišade, ki so bistveno vplivale na razvoj hindujske filozofije, vključno z vedanto in kasnejšimi šolami.

Purane

Purane so zbirke mitoloških pripovedi, genealogij bogov in junakov, zemeljepisnih in kozmičnih opisov ter navodil za obrede in družbeno vedenje. Obstaja več pomembnih puran — tradicionalno jih označujejo kot osemnajst glavnih — ki obravnavajo legende o Višnuju, Šivi, Devi in drugih božanstvih. Purane so bile priljubljena oblika za prenašanje verskih zgodb in moralnih naukov širšim slojem družbe, saj so pogosto predstavljene v razumljivih pripovedih in pesnitvah.

Epiki: Ramajana in Mahabharata

Dve največji epski pesnitvi hindujske tradicije, Ramajana in Mahabharata, imata tako literarno kot versko težo. Ramajana (avtor tradicionalno Valmiki) pripoveduje zgodbo o Rami, njegovi soprogi Siti in boju proti kralju Ravaniju — poudarja ideje dolžnosti (dharma), človeške kreposti in idealnega kralja. Mahabharata (avtor tradicionalno Vjasa ali Vyasa) je ogromno delo, ki vključuje politično in družinsko dramo med Pandavi in Kauravi; v njej je tudi Bhagavad-gita, ključni filozofski in verski dialog med Krišno in Arjuno, ki obravnava dolžnost, etiko in različne poti duhovne prakse.

Shruti in Smriti

V hindujski tradiciji se besedila pogosto razvršča v dve veliki kategoriji: Shruti (»slišano«) — to so razodeta besedila, predvsem Vede in njihovi najbolj avtoritativni deli — ter Smriti (»spomin«) — to so kasnejša besedila, kot so epe, purane, dharmašastri (zakonodajna in etična besedila) in razni komentarji. Smriti besedila ponavadi tolmačijo in prilagajajo shruti tradicije za družbeno in versko prakso.

Jezik, avtorstvo in prenos

Vsa navedena sveta literatura ali sveti spisi so napisani v sanskrtu — a pomembno je razlikovati med vedskim (starejšim) in klasičnim sanskrtom (kasnejša dela). Poleg sanskrta obstaja obsežna tradicija verskih, filozofskih in literarnih del v mnogih indijskih jezikih. Mnoga od njih so napisana v drugih indijskih jezikih, kot sta tamilščina in hindujščina, pa tudi v bengalščini, maratščini, telugščini, kannadi, malajalamščini in drugih. Tamilska bhakti literarna zapuščina (npr. Divya Prabandham) in regionalne interpretacije so pomemben del širšega hinduškega kanona.

Pomen in sodobna vloga

Hindujski sveti spisi niso zgolj zgodovinska ali književna dela: oblikujejo vsakodnevno versko prakso, rituale, zakonodajo, filozofijo in umetnost v hindujski kulturi. Besedila so bila dolgo prenašana ustno in se pogosto učijo na spominske načine; kasneje so se zapisovala v rokopisih in danes obstoja mnogo prevodov in kritičnih izdaj. Filozofski komentarji velikih učenjakov (npr. Adi Šankaracarja, Ramanuja) so poglobili razumevanje teh besedil in vplivali na vrsto šol znotraj hindujske misli.

Ker so datacije in avtorstvo mnogih starih del predmet raziskav in debate, so navedbe o starosti in izvoru pogosto okvirne. Kljub temu ostaja njihov vpliv na duhovno življenje, literaturo in kulturo Indije izjemen in vsestranski.