I Love Lucy je ameriški sitcom, v katerem nastopata Lucille Ball in Desi Arnaz kot par Lucy in Ricky Ricardo; pomembni stranski vlogi igrata tudi Vivian Vance in William Frawley. Serijo je med drugim pisal tudi televizijski scenarist Bob Schiller. Črno-bela serija je bila predvajana na CBS od 15. oktobra 1951 do 6. maja 1957; skupno je bilo posnetih 180 polurnih epizod v šestih sezonah, po redni seriji pa je sledilo še 13 enurnih posebnih oddaj, predvajanih med letoma 1957 in 1960. Najprej je bila znana kot The Lucille Ball-Desi Arnaz Show, pozneje pa v ponovitvah kot The Lucy-Desi Comedy Hour.

Vsebina

Serija spremlja življenje dveh zakonskih parov, ki živita v New Yorku: Ricky in Lucy Ricardo ter starša/leni prijatelja Fred in Ethel Mertz. Vsi prebivajo v isti stanovanjski hiši (znani brownstonov stanovanjski blok), Ricky pa je vodja ansambla v nočnem klubu. Lucy je primarno predstavljena kot gospodinja z neizmerno energijo in željo po zabavni industriji, kar pogosto povzroča zabavne zaplete.

Velik del zapleta temelji na Lucyjinih nenavadnih idejah in poskusih, da bi se pojavila v Rickyjevi oddaji; v načrte pogosto vplete tudi Freda in Ethel. Več znanih primerov vključuje epizodo, v kateri sta Lucy in Ethel zaposleni pri montaži v tovarni bonbonov in ne moreta slediti traku, zato pričnejo sladkarije pojesti; drugo iz ikoničnih epizod prikazuje, kako se Lucy med snemanjem televizijskega oglasa opije s tonikom za zdravje (slavni prizor z "Vitameatavegamin"). V seriji se pojavljajo tudi zgodbe o potovanjih — pari odidejo v Italiji in v Hollywood — ter dolgoročne razvojne točke, kot je Lucyjina nosečnost in prihod njunega otroka, "Malega Rickyja", ki je bil vključen v zgodbo resničnega zakonskega para Ball–Arnaz. V poznejših epizodah se družina po nekaj spremembah življenjskega sloga preseli na podeželje v Connecticutu.

Produkcija in vpliv

Serija I Love Lucy je bila izjemno gledana: v štirih od šestih sezon je bila najboljša oddaja v Združenih državah Amerike. Bila je prva oddaja, ki je končala na vrhu Nielsenovih lestvic, in je postavila standarde za televizijsko komedijo ter način snemanja. Za svoje delo je serija prejela več nagrad — med drugim pet nagrad emmy in številne nominacije — in še danes zaseda visoka mesta na seznamih najboljših televizijskih oddaj (TV Guide jo je leta 2002 uvrstil na drugo mesto med 50 največjimi televizijskimi oddajami vseh časov; revija Time jo je leta 2007 vključila med "100 najboljših televizijskih oddaj vseh časov").

Tehnično je bila serija prelomna: kot prva scenarizirana oddaja je bila posneta na 35 mm filmski trak pred studijskim občinstvom, kar je omogočilo visoko kakovost slike in enostavnejšo distribucijo v syndication. Pri snemanju so uporabili večkamerni postopek (tri-kamerni sistem), ki ga je prilagodil nemški kinematograf Karl Freund; ta metoda je postala industrijski standard za snemanje situacijskih komedij. Produkcijsko podjetje Desilu (v lastništvu Ballove in Arnaza) je s serijo pridobilo tudi močnejšo vlogo pri produkciji in distribuciji televizijskega programa, kar je dolgoročno spremenilo poslovni model zabavne industrije.

I danes ostaja I Love Lucy