Antiglobalizacija (protiglobalizem): gibanje za globalno pravičnost

Antiglobalizacija: gibanje za globalno pravičnost, ki nasprotuje korporativni moči, varuje delavske pravice, okolje in suverenost — spoznajte alternative globalizaciji.

Antiglobalizacija se uporablja za ljudi in skupine, ki nasprotujejo nekaterim vidikom globalizacije v njeni sedanji obliki. Gre za raznoliko zbirko gibanj, organizacij in mrež, katerih skupna skrb je vpliv neoliberalnih politik in velikih korporacij na družbo, okolje in demokracijo.

Mnogi menijo, da je "antiglobalistično gibanje" družbeno gibanje, drugi pa, da gre za več ločenih družbenih gibanj. V vsakem primeru udeležence združuje nasprotovanje politični moči velikih korporacij, ki se uveljavlja v trgovinskih sporazumih in drugod ter po njihovem mnenju uničuje okolje, človekove pravice, delavske pravice za delavce, nacionalno suverenost, tretji svet in drugo.

Večina ljudi, ki jih imenujejo "protiglobalisti", se raje označuje kot Gibanje za globalno pravičnost, Gibanje gibanj (priljubljen izraz v Italiji) ali Gibanje za alterglobalizacijo (priljubljeno v Franciji). Ti izrazi poudarjajo, da mnogi aktivisti ne nasprotujejo globalizaciji kot takšni, temveč njeni obliko — tisti, ki postavlja dobiček pred socialnimi in okoljskimi cilji.

Skupine in posamezniki, ki so postali znani kot "protiglobalizacijsko gibanje", so se razvili v poznem dvajsetem stoletju, da bi se uprli globalizaciji gospodarskih dejavnosti podjetij in prosti trgovini z državami v razvoju, ki bi bila posledica teh dejavnosti. Gibanje vključuje širok spekter akterjev: sindikate, nevladne organizacije, okoljske skupine, študentske in kmečke organizacije, zbirne iniciative ter samostojne aktiviste.

Zahteve in cilji

• Socialna pravičnost: pravičnejše delitvene razmere, spoštovanje delavskih pravic in boljša zaščita ranljivih skupin.
• Okoljska trajnost: omejevanje izkoriščanja naravnih virov, boj proti podnebnim spremembam in odgovornost korporacij za okoljske škode.
• Demokratična odgovornost: večja preglednost in odgovornost mednarodnih institucij (WTO, IMF, Svetovna banka) ter vključevanje državljanov v odločitve, ki vplivajo na njihove skupnosti.
• Pravična trgovina in razvoj: podpora politikam, ki pomagajo revnim državam, odpustitev ali prestrukturiranje dolgov, poštene cene za pridelke in pravice kmetov.
• Varstvo človekovih pravic: nasprotovanje izkoriščanju, prisilnemu seljenju in drugim oblikam kršitev s strani podjetij ali držav.

Metode in taktike

Gibanje uporablja širok nabor orodij, od mirnih demonstracij do neposrednih akcij. Najpogostejše taktike so:

• masovni protesti in shodi,
• civilna nepokorščina in blokade (direct action),
• kampanje ozaveščanja, raziskovalne in publikacijske dejavnosti,
• pravno delovanje in lobiranje za spremembe zakonodaje,
• ustvarjanje alternativnih prostorov za dialog, npr. Svetovni socialni forum, lokalne iniciative in zamenjalnice znanja,
• gospodarske akcije, kot so bojkoti ali podpore lokalnim in pravičnim verigam dobave.

Zgodovina in pomembni dogodki

Gibanje je postalo medijsko najbolj vidno konec 90. in v začetku 21. stoletja. Med ključnimi dogodki so protesti proti Svetovni trgovinski organizaciji v Seattlu (1999), množični spopadi in protesti v Genovi (2001) ter številni protesti ob srečanjih mednarodnih finančnih institucij (IMF, Svetovna banka) in vrhov držav. Hkrati so nastajale tudi dolgotrajne mreže in organizacije, kot so ATTAC, Via Campesina in različne regionalne in lokalne iniciative, ki so poskušale graditi trajnejše alternative.

Notranje razlike in terminologija

Gibanje ni homogeno: vključuje institucionalizirane nevladne organizacije, sindikate, samoorganizirane lokalne skupnosti in radikalnejše skupine, vključno z anarchističnimi kolektivi. Zato obstaja velika raznolikost strategij, prioritet in stališč glede uporabe nenasilnih ali bolj konfrontacijskih taktik. Terminologija je prav tako sporna: nekateri raje uporabljajo izraz alterglobalizacija ali gibanje za globalno pravičnost, da bi poudarili podporo drugačni, pravičnejši globalni povezanosti, ne pa zavračanja mednarodnega sodelovanja kot takega.

Kritike in izzivi

• Fragmentacija: zaradi široke palete akterjev je včasih težko oblikovati enotne zahteve ali strategije.
• Obtožbe o populizmu ali protekcionizmu: kritiki trdijo, da lahko nekatere zahteve škodujejo gospodarski rasti ali pa so poenostavljene in nerazumljene v javni razpravi.
• Nasilje in javna podoba: prisotnost nasilnih manjšin ob mirnih protestih je povzročila kritike in otežila pridobivanje širše podpore.
• Policijsko in pravno odzivanje: ubrani represivni ukrepi v nekaterih primerih omejujejo prostor za proteste in civilno družbo.

Čeprav so bili dosežki gibanja heterogeni — od povečane javne ozaveščenosti do konkretnih sprememb politik na lokalni in včasih nacionalni ravni — je vpliv antiglobalizacijskih gibanj prispeval k dolgoročnim premislekom o tem, kako naj globalni procesi služijo ljudem in planetu. Pojem alterglobalizacija pogosto izpostavlja, da obstaja možnost za drugo, bolj pravično obliko globalnega sodelovanja, ki ni podrejena izključno tržnim logikam.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je antiglobalizacija?

V: Ali se antiglobalizacija šteje za družbeno gibanje?

V: Proti čemu se udeleženci protiglobalizacijskega gibanja združujejo?

V: Kako se ljudje, ki se imenujejo antiglobalisti, najraje opisujejo?

V: Kdaj so se razvile skupine in posamezniki, ki so postali znani kot gibanje proti globalizaciji?

V: Zakaj se je razvilo protiglobalizacijsko gibanje?

V: Ali je protiglobalizacijsko gibanje eno samo gibanje ali več ločenih gibanj?

Išči po črki