Itanium Intel 64-bitni procesor: arhitektura, uporaba in ukinitev

Trg strežnikov zmogljivega tipa

Ob prvi izdaji leta 2001 je bila hitrost procesorja Itanium v primerjavi z drugimi vrstami procesorjev nezadovoljiva. Še posebej slaba je bila uporaba obstoječih aplikacij in operacijskih sistemov x86, saj je en test leta 2001 pokazal, da je bil tako hiter kot 100 MHz Pentium (takrat so bili na trgu 1,1 GHz Pentiumi). Itanium ni bil uspešen v primerjavi z IA-32 ali RISC, še slabše pa je bilo, ko je izšel x86-64, ki je deloval s starejšimi aplikacijami x86.

Novinar John C. Dvorak je v članku iz leta 2009 o zgodovini Itaniuma - "Kako je Itanium ubil računalniško industrijo" - zapisal: "To je še vedno eden največjih fiaskov [slabih situacij] v zadnjih 50 letih." Tehnološki pisec Ashlee Vance je zapisal, da je počasnost pri hitrosti in izdaji "spremenila izdelek v šalo v industriji čipov". Donald Knuth je v nekem intervjuju dejal: "Pristop Itanium ... naj bi bil tako odličen - dokler se ni izkazalo, da je želene prevajalnike v bistvu nemogoče napisati."

Tako Red Hat kot Microsoft sta sporočila, da bosta prenehala dovoljevati uporabo Itaniuma v svojih operacijskih sistemih. Vendar so druge distribucije Linuxa, kot sta Gentoo in Debian, še vedno na voljo za Itanium. Oracle je 22. marca 2011 sporočil, da ne bo več podpiral Itaniuma, vendar se bo podpora za njihove obstoječe izdelke nadaljevala. Oktobra 2013 je Oracle sporočil, da bo do začetka leta 2014 izdal Oracle Database 12.1.0.1.0 na HP-UX Itanium 11.31.

Nekdanji uradnik družbe Intel je dejal, da je Itanium konec leta 2009 postal dobičkonosen (da lahko zasluži veliko denarja) za Intel. Leta 2009 in pozneje je Itanium na strežnikih večinoma uporabljalo podjetje HP, ki je izdelalo 95 % strežnikov Itanium, zato je bil glavni operacijski sistem za Itanium HP-UX. Intel je 22. marca 2011 sporočil, da bo Itanium še naprej v celoti podpiral, pri čemer bo ustvarjenih veliko novih čipov Itanium, in to pravočasno.

Drugi trgi

Čeprav se je Itanium dobro obnesel pri vrhunskem računalništvu, je Intel želel, da bi se v primerjavi z izvirno arhitekturo x86 uporabljal pogosteje.

AMD se je odločil za lažjo zamisel in ustvaril x86-64, 64-bitni dodatek k arhitekturi x86, ki ga je Microsoft kmalu podprl v operacijskem sistemu Microsoft Windows, zato je moral Intel v svoje procesorje x86 vključiti enak tip 64-bitnega dodatka. x86-64 lahko uporablja obstoječe 32-bitne aplikacije pri polni hitrosti strojne opreme, vendar ima za nove aplikacije 64-bitno naslavljanje pomnilnika in druge dodatke. Ta arhitektura je zdaj postala najbolj uporabljena 64-bitna arhitektura na trgu namiznih in prenosnih računalnikov, 64-bitna arhitektura ARMv8 pa poganja številne mobilne naprave, ki se uporabljajo v današnjih telefonih iPhone, iPadih, iPodih Touch, zdaj pa tudi v številnih telefonih in tablicah z operacijskim sistemom Android, kot sta Nexus 6P in Nexus 9. Nekatere delovne postaje, ki temeljijo na Itaniju, so sprva predstavila podjetja, kot je SGI, vendar jih ni več na voljo. Ker je AMD izdelal prvi čip x86-64, se arhitektura v operacijskih sistemih pogosto imenuje "amd64".

Razvoj: 1989-2000

Leta 1989 je HP menil, da so arhitekture RISC (Reduced InstructionSet Computing) obtičale pri enem ukazu na cikel. HP-jevi raziskovalci so poskušali ustvariti novo vrsto procesorske arhitekture, ki so jo pozneje poimenovali Explicitly Parallel Instruction Computing (EPIC) in ki procesorju omogoča uporabo številnih ukazov v vsakem taktu. EPIC uporablja obliko arhitekture VLIW (very long instruction word), v kateri je imela ena beseda navodil več navodil. Pri EPIC prevajalnik preveri, katera navodila se lahko uporabljajo hkrati, zato lahko procesor izvaja navodila, ne da bi potreboval zapletene metode za ugotavljanje, katera navodila se lahko uporabljajo hkrati. Cilj te zamisli je omogočiti boljši pregled kode ob sestavljanju, da se preverijo dodatne možnosti za več izvajanj hkrati, ter poenostaviti zasnovo procesorja in prihraniti električno energijo z odpravo potrebe po ukazih za razporejanje med izvajanjem.

HP je menil, da ni dobro, da posamezna podjetja, kot je HP, izdelujejo lastniške procesorje, zato je leta 1994 v sodelovanju z Intelom ustvaril arhitekturo IA-64, ki je bila izdelana po zamislih podjetja EPIC. Intel je želel vložiti veliko truda v oblikovanje arhitekture IA-64 v pričakovanju, da bo nastali procesor uporabljala večina poslovnih sistemov. HP in Intel sta si močno prizadevala za oblikovanje prvega izdelka Itanium, Merced, leta 1998.

Med ustvarjanjem so Intel, HP in drugi industrijski analitiki menili, da bo IA-64 zelo priljubljen v strežnikih, delovnih postajah in namiznih računalnikih ter bo nekega dne nadomestil arhitekture RISC in CISC (Complex Instruction Set Computing) za večnamenske aplikacije. Podjetji Compaq in Silicon Graphics sta prenehali delati na svojih arhitekturah Alpha in MIPS ter prešli na arhitekturo Itanium.

Veliko skupin je ustvarilo operacijske sisteme za Itanium, vključno z Microsoft Windows, OpenVMS, Linux in vrste UNIX, kot so HP-UX, Solaris, Tru64 UNIX in Monterey/64 (zadnji trije niso bili nikoli končani delo z delovanjem na Itanium). Do leta 1997 so mnogi ugotovili, da je arhitekturo Itanium in prevajalnik težje uporabljati, kot so mislili. Tehnološke težave, kot so zelo veliko število tranzistorjev, potrebnih za velike besede ukazov in velike predpomnilnike.^[] Težave so se pojavile tudi pri projektu, saj sta oba dela ekipe uporabljala različne metode in imela nekoliko drugačne prednostne naloge. ^[]Ker je bil Merced prvi procesor EPIC, je bilo pri njegovi izdelavi več težav, kot je ekipa mislila. Poleg tega je koncept EPIC zahteval drugačne zmožnosti prevajalnikov, ki jih do zdaj še niso ustvarili, zato je bilo potrebnih več raziskav. ^[]

Intel je 4. oktobra 1999 objavil ime procesorja Itanium. V samo nekaj urah je bilo ime Itanic uporabljeno kot šala (sklicevanje na Titanik, "nepotopljivo" ladjo, ki je potonila leta 1912 ("Itanium + Titanik = Itanic")). "Itanic" so uporabili tudi The Register in drugi, da bi rekli, da večmilijardna naložba v Itanium in zgodnje povpraševanje po njem ne pomenita nič, ker so menili, da bo Itanium propadel.

Itanium (Merced): 2001

Do izida Itaniuma junija 2001 njegova zmogljivost ni bila boljša od konkurenčnih procesorjev RISC in CISC. Itanium je konkuriral sistemom z nizko porabo energije (predvsem 4-CPU in majhnim sistemom) s strežniki, ki temeljijo na procesorjih x86, in z visoko porabo, kot sta IBM-ova arhitektura POWER in arhitektura SPARC podjetja Sun Microsystems. Intel je Itanium preusmeril v delo z visokozmogljivimi podjetji in računalništvom HPC ter poskušal kopirati uspešen trg x86 (tj. 1 arhitektura, veliko ponudnikov sistemov). Uspeh 1. različice procesorja je bil le pri nadomeščanju PA-RISC v sistemih HP, Alpha v sistemih Compaq in MIPS v sistemih SGI, vendar je IBM izdelal tudi superračunalnik, ki temelji na tej arhitekturi. POWER in SPARC sta bila močna, arhitektura x86 pa se je zaradi lažjega skaliranja in zelo velike namestitvene baze bolj razširila na področje podjetij.

Prodanih je bilo le nekaj tisoč sistemov s prvim procesorjem Itanium, Merced, zaradi slabše zmogljivosti, visoke cene in manjše količine programske opreme, izdelane za Itanium. Intel je ugotovil, da Itanium za dobro delovanje potrebuje več lastne programske opreme, zato je izdelal na tisoče sistemov za neodvisne ponudnike programske opreme, ki so jim pomagali izdelati programsko opremo Itanium. HP in Intel sta leto pozneje dala na trg drugi procesor Itanium, Itanium 2.

Itanium 2: 2002-2010

Procesor Itanium 2 je bil izdan leta 2002, in sicer za strežnike v podjetjih in ne za vse zmogljive računalnike. Prvo različico procesorja Itanium 2 s kodnim imenom McKinley sta ustvarila HP in Intel. Odpravila je številne težave 1. različice procesorja Itanium, ki so bile večinoma posledica slabega pomnilniškega podsistema. McKinley je imel 221 milijonov tranzistorjev (od tega 25 milijonov za logiko), meril je 19,5 mm x 21,6 mm (421 mm ²) in je bil ustvarjen s 180 nm procesom načrtovanja ter procesom CMOS s šestimi plastmi aluminija.

Leta 2003 je družba AMD izdala procesor Opteron, ki je vključeval prvo arhitekturo x86-64 (takrat imenovano AMD64). Opteron je bil veliko uspešnejši, ker je bil enostavna nadgradnja arhitekture x86. Intel je leta 2004 uvedel arhitekturo x86-64 v svojih procesorjih Xeon.

Intel je leta 2003 izdal nov procesor Itanium 2 s kodnim imenom Madison. Madison je uporabljal 130 nm proces in je bil temelj vseh novih procesorjev Itanium do junija 2006.

Marca 2005 je Intel napovedal, da pripravlja nov procesor Itanium s kodnim imenom Tukwila, ki naj bi izšel leta 2007. Tukwila naj bi imel 4 procesorska jedra in naj bi vodilo Itanium nadomestil z novim skupnim sistemskim vmesnikom, ki bi ga uporabljal tudi novi procesor Xeon. Kasneje istega leta je Intel spremenil datum izdaje Tukwile na konec leta 2008.

Novembra 2005 so največji proizvajalci strežnikov Itanium skupaj z Intelom in številnimi ponudniki programske opreme ustanovili združenje Itanium Solutions Alliance, da bi spodbudili arhitekturo in pospešili prenos programske opreme. Zveza pravi, da bodo njeni člani do konca desetletja v rešitve Itanium vložili 10 milijard dolarjev.

Leta 2006 je Intel predstavil Montecito (na trgu kot Itanium 2 serije 9000), 2-jedrni procesor, ki je imel približno dvakrat večjo zmogljivost in 20 % manjšo porabo energije.

Intel je serijo Itanium 2 9100 s kodnim imenom Montvale izdal novembra 2007. Maja 2009 je bila izdaja za Tukwila, naslednika Montvale, ponovno spremenjena, izdaja za proizvajalce OEM pa je bila načrtovana za prvo četrtletje leta 2010.

Itanium 9300 (Tukwila): 2010

Procesor serije Itanium 9300 s kodnim imenom Tukwila je bil izdan 8. februarja 2010, z večjo zmogljivostjo in količino pomnilnika.

Tukwila uporablja 65 nm proces, ima od dve do štiri jedra, do 24 MB predpomnilnika, tehnologijo Hyper-Threading in nove pomnilniške krmilnike. Ima tudi dvojno popravljanje podatkov, ki pomaga odpravljati težave s pomnilnikom. Tukwila ima tudi Intelov QuickPath Interconnect (QPI), ki nadomešča arhitekturo vodila Itanium. Ima največjo pasovno širino notranjega procesorja 96 GB/s in največjo pasovno širino pomnilnika 34 GB/s. Pri QuickPath ima procesor vgrajene pomnilniške krmilnike, ki nadzorujejo pomnilnik s pomočjo vmesnikov QPI za komunikacijo z drugimi procesorji in I/O vozlišči. QuickPath se uporablja tudi z Intelovimi procesorji, ki uporabljajo arhitekturo Nehalem, tako da bi lahko Tukwila in Nehalem uporabljala iste nabore čipov. Tukwila vsebuje štiri pomnilniške krmilnike, od katerih vsak podpira več DDR3 DIMM prek ločenega pomnilniškega krmilnika, podobno kot procesor Xeon Nehalem s kodnim imenom Beckton.

Itanium 9500 (Poulson): 2012

Procesor serije Itanium 9500 s kodnim imenom Poulson je naslednik procesorja Tukwila in je bil izdan 8. novembra 2012. Intel pravi, da je preskočil 45 nm procesno tehnologijo in namesto nje uporablja 32 nm procesno tehnologijo; ima 8 jeder, arhitekturo z 12 širokimi izdajami, dodatke za večnitnost in nova navodila za vzporednost, vključno z virtualizacijo. Velikost predpomnilnika L3 Poulson je 32 MB. Velikost predpomnilnika L2 je 6 MB, 512 I KB, 256 D KB na jedro. Velikost Poulsona je 544 mm², kar je manj od velikosti jedra Tukwila (698,75 mm²).

Na konferenci ISSCC 2011 je Intel predstavil članek z naslovom "32 nm 3,1 milijarde tranzistorjev 12-delni procesor Itanium za kritične strežnike". Glede na Intelovo zgodovino deljenja podrobnosti o mikroprocesorjih Itanium na ISSCC se ta dokument najverjetneje nanaša na Poulsona. Analitik David Kanter domneva, da bo Poulson uporabljal novo arhitekturo z naprednejšo obliko večnitnosti, ki bo uporabljala kar dve niti, da bi izboljšala zmogljivost enonitnega in večnitnega dela. Nove informacije so bile objavljene na konferenci Hot Chips.

Nove informacije navajajo izboljšave večnitnosti, izboljšave zanesljivosti (Instruction Replay RAS) in nekatera nova navodila (prednost niti, celoštevilsko navodilo, predpomnilnik, namigi za dostop do podatkov).

V Intelovem obvestilu o spremembi izdelka (PCN) 111456-01 so bili navedeni 4 modeli procesorjev serije Itanium 9500, ki so bili v revidirani različici dokumenta odstranjeni. Deli so bili pozneje navedeni v Intelovi podatkovni zbirki MDDS (Material Declaration Data Sheets). Intel je pozneje objavil referenčni priročnik za procesor Itanium 9500.

Modeli so:

V primerjavi s strežniškimi procesorji Xeon Itanium za Intel nikoli ni bil velik izdelek. Intel ne objavlja proizvodnih številk. Po ocenah enega od industrijskih analitikov je bila leta 2007 stopnja proizvodnje 200 000 procesorjev na leto.

Po podatkih družbe Gartner Inc. so vsi prodajalci leta 2007 prodali približno 55.000 strežnikov Itanium (ne procesorjev). (Ni jasno, ali se strežniki v gruči štejejo kot en strežnik ali ne.) V primerjavi s 417 000 strežniki RISC (porazdeljenimi med vse prodajalce RISC) in 8,4 milijona strežnikov x86. IDC poroča, da je bilo od leta 2001 do 2007 prodanih 184 000 sistemov na osnovi Itaniuma. Za skupni trg sistemov POWER/SPARC/Itanium IDC poroča, da je POWER dosegel 42 % prihodkov, SPARC 32 %, medtem ko so prihodki sistemov na osnovi Itaniuma v drugem četrtletju leta 2008 dosegli 26 %. Po besedah analitika IDC je imel HP leta 2007 približno 80 % prihodkov od sistemov Itanium. Po Gartnerjevih podatkih je leta 2008 HP imel 95 % prodaje sistemov Itanium. Konec leta 2008 je HP-jeva prodaja sistemov Itanium znašala 4,4 milijarde dolarjev, do konca leta 2009 pa 3,5 milijarde dolarjev, v primerjavi s 35-odstotnim padcem prihodkov od prodaje sistemov UNIX pri Sunu in 11-odstotnim padcem pri IBM-u, pri čemer so se prihodki od prodaje strežnikov x86-64 v tem obdobju povečali za 14 %.

Decembra 2012 je IDC objavil raziskovalno poročilo, v katerem je navedel, da bo število dobav strežnikov Itanium do leta 2016 ostalo nespremenjeno in da bo letno dobavljenih 26.000 sistemov (kar je več kot 50-odstotno zmanjšanje v primerjavi z letom 2008).

Sistemi

Od leta 2015^{[posodobitev]} ima sisteme Itanium le nekaj ponudnikov, kot so HP, Bull, NEC, Inspur in Huawei. Intel ponuja ohišje, ki ga lahko sistemski integratorji uporabijo za izdelavo sistemov Itanium. HP, edini od štirih največjih proizvajalcev strežnikov v panogi, ki danes prodaja sisteme Itanium, ustvarja vsaj 80 % vseh sistemov Itanium. HP je v prvem četrtletju leta 2006 prodal 7200 sistemov. Večina prodanih sistemov Itanium so strežniki za podjetja in stroji za obsežno tehnično računalništvo, vsak sistem pa stane približno 200.000 ameriških dolarjev. Tipičen sistem uporablja osem ali več procesorjev Itanium.

Čipovni nabori

Vodilo Itanium komunicira z ostalimi deli sistema. Proizvajalci strežnikov za podjetja razlikujejo svoje sisteme tako, da izdelujejo lastne nabore čipov, ki povezujejo procesor s pomnilnikom, povezavami in perifernimi krmilniki. Čipovni nabor je srce arhitekture na ravni sistema za vsako zasnovo sistema. Izdelava čipovnega nabora stane več deset milijonov dolarjev in pomeni veliko zavezo za uporabo Itaniuma. IBM je čipovje ustvaril leta 2003, Intel pa leta 2002, vendar nobeden od njiju ni razvil čipovja za podporo tehnologijam, kot sta DDR2 ali PCI Express. Sodobne čipovske nabore za Itanium, ki podpirajo take tehnologije, trenutno izdelujejo HP, Fujitsu, SGI, NEC in Hitachi.

Model procesorja Itanium "Tukwila" je bil zasnovan tako, da si je delil skupni čipovnik s procesorjem Intel Xeon EX (Intelov procesor Xeon, namenjen strežnikom s štirimi in več procesorji). Cilj je poenostaviti razvoj sistemov in zmanjšati stroške za proizvajalce OEM strežnikov, od katerih jih veliko razvija tako strežnike na osnovi procesorjev Itanium kot Xeon. Vendar je bil leta 2013 ta cilj prestavljen na "ocenjeno za prihodnje možnosti implementacije".

Itanium je ali je bil podprt (tj. različice Windows ni več mogoče kupiti) z naslednjimi operacijskimi sistemi:

• HP-UX 11i; predlagan je bil prenos za Intel 64 (x86-64), vendar je bil pozneje preklican.
• Družina Windows
• Windows XP 64-bitna izdaja (nepodprta; prva izdaja sistema Windows, ki jo podpira)
• Windows Server 2003 (nepodprt)
• Windows Server 2008 (podaljšana podpora do 14. januarja 2020. V podaljšani podpori so na voljo le popravki napak, brez novih funkcij, vključno s podporo za prihodnje procesorje. To je zadnja različica operacijskega sistema Windows, ki še podpira Itanium. Windows Server 2008 in Server 2008 R2 sta sredi leta 2018 dobila varnostno posodobitev).
• Windows Server 2008 R2 (to je zadnja različica sistema Windows, ki podpira Itanium.)
• Distribucije Linuxa

o     

• Gentoo
• SUSE-jev SLES (od SLES 12 ni podprt; podpira ga SLES 11 SP4)

o     

• TurboLinux (bil je prvi Linux, ki je podpiral različico 7 leta 2001)
• FreeBSD (nepodprt; bil je podprt v različici 10.4 (do oktobra 2018) kot: "Tier 2 do FreeBSD 10. Po tem ni podprt.")
• NetBSD (samo razvojna veja, vendar "uradna izdaja ni na voljo").
• OpenVMS I64 (do leta 2020); v razvoju je tudi različica za Intel 64 (x86-64).
• NonStop OS; razvita je bila različica za Intel 64 (x86-64).
• Bull GCOS 8
• NEC ACOS-4 (konec septembra 2012 je NEC napovedal, da se bo za ACOS-4 vrnil z IA-64 na prejšnjo linijo lastniških procesorjev NOAH za glavna računala.)

Microsoft je napovedal, da bo Windows Server 2008 R2 zadnja različica sistema Windows Server, ki bo podpirala sistem Itanium (podpora se je začela z operacijskim sistemom XP), in da bo tudi prenehal razvijati različice Visual Studia in strežnika SQL Server za sistem Itanium. Prav tako je bila Red Hat Enterprise Linux 5 (prvič izdana marca 2007) zadnja izdaja Red Hat Enterprise Linuxa za Itanium, Debian pa Itaniuma uradno ne podpira več (zadnja izdaja z uradno podporo je bila Debian 7 / Wheezy in ni bila vključena v dolgoročno podporo (LTS), vendar je neuradna podpora novejšim Debianom še vedno na voljo v omejeni obliki prek Debian Ports; zadnje razpoložljivo jedro v wheezy-backports je Linux 3.14.0, ki je bil izdan 30. marca 2014, vendar ga je mogoče ročno posodobiti na najnovejšo različico 3.14.x ali novejše različice jedra, kot je 4.17.17 od septembra 2018), poleg tega pa se je podjetje Canonical Ltd. odločilo, da ne bo podpiralo Itanium za Ubuntu 10.04 LTS (izdan aprila 2010, zdaj ukinjen). HP ne bo podpiral ali certificiral Linuxa na strežnikih Itanium 9300 (Tukwila).

Konec septembra 2012 je NEC napovedal vrnitev z IA-64 na prejšnjo linijo lastniških procesorjev NOAH za glavna računala, ki se zdaj proizvaja v štirijedrni različici na 40 nm, imenovani NOAH-6.

HP prodaja tehnologijo virtualizacije za Itanium, imenovano Integrity Virtual Machines.

Da bi na sistemu Itanium lahko delovalo več programske opreme, je Intel podprl razvoj za to platformo optimiziranih prevajalnikov, zlasti lastnega nabora prevajalnikov. Od novembra 2010 z uvedbo novih paketov izdelkov Intel Itanium Compilers niso bili več združeni s prevajalniki Intel x86 v enem izdelku. Intel ponuja orodja Itanium in orodja Intel x86, vključno s prevajalniki, neodvisno v različnih paketih izdelkov. GCC, Open64 in Microsoft Visual Studio 2005 (in novejši) lahko pripravijo strojno kodo za Itanium. Po podatkih združenja Itanium Solutions Alliance je bilo v začetku leta 2008 za sisteme, ki temeljijo na Itaniju, na voljo več kot 13 000 aplikacij, čeprav je Sun v preteklosti izpodbijal število aplikacij za Itanium. ISA je podpirala tudi Gelato, skupino uporabnikov HPC Itanium in skupnost razvijalcev, ki je prenašala in podpirala odprtokodno programsko opremo za Itanium.

Emulacija

Emulacija je tehnika, ki računalniku omogoča izvajanje binarne kode, ki je bila sestavljena za drugo vrsto računalnika. Preden je IBM leta 2009 prevzel podjetje QuickTransit, je bilo mogoče binarno programsko opremo za IRIX/MIPS in Solaris/SPARC izvajati prek emulacije, imenovane "dinamični binarni prevod", v operacijskem sistemu Linux/Itanium. Podobno je HP uvedel metodo za izvajanje PA-RISC/HP-UX na Itanium/HP-UX prek emulacije, da bi poenostavil prehod svojih strank PA-RISC na radikalno drugačen nabor ukazov Itanium. Na procesorjih Itanium lahko prek simulatorjev nabora ukazov poganjamo tudi okolje za mainframe GCOS podjetja Groupe Bull in več operacijskih sistemov x86.

Itanium je namenjen trgom strežnikov za podjetja in visokozmogljivega računalništva (HPC). Druge linije procesorjev, namenjene podjetjem in HPC, vključujejo SPARC M7 podjetja Oracle Corporation, SPARC64 X+ podjetja Fujitsu in POWER8 podjetja IBM. Po prodani količini so Itaniumu najresnejša konkurenca procesorji x86-64, vključno z Intelovo linijo Xeon in AMD-jevo linijo Opteron. Od leta 2009 je bila večina strežnikov dobavljena s procesorji x86-64.

Leta 2005 so sistemi Itanium predstavljali približno 14 % prihodkov od sistemov HPC, vendar se je ta odstotek zmanjšal, saj se industrija za to uporabo preusmerja na gruče x86-64.

V Gartnerjevem dokumentu o procesorju Tukwila iz oktobra 2008 je bilo navedeno, da je "... prihodnji načrt za Itanium videti tako močan kot za vse podobne procesorje RISC, kot sta Power ali SPARC."

Računalnik s procesorjem Itanium se je prvič pojavil na seznamu superračunalnikov TOP500 novembra 2001. Najboljše mesto, ki ga je kdajkoli dosegel sistem s procesorjem Itanium 2 na seznamu, je bilo 2. mesto, doseženo junija 2004, ko se je na seznam uvrstil Thunder (LLNL) z Rmax 19,94 teraflopsa. Novembra 2004 se je na seznam na 2. mestu z 51,8 teraflopsa uvrstil računalnik Columbia, od takrat do junija 2007 pa je bil v prvi deseterici vsaj en računalnik s procesorjem Itanium. Največje število računalnikov s sistemom Itanium na seznamu je bilo novembra 2004, in sicer 84 sistemov (16,8 %); do junija 2012 se je število zmanjšalo na en sistem (0,2 %), novembra 2012 pa na seznamu ni bilo nobenega sistema Itanium.

Sproščeni procesorji

Pri procesorjih Itanium je opazen napredek v zmogljivostih. Merced je bil preizkus koncepta. McKinley je bistveno izboljšal hierarhijo pomnilnika in omogočil, da je Itanium postal razmeroma konkurenčen. Madison je s prehodom na 130 nm proces omogočil dovolj prostora za predpomnilnik, da so bila odpravljena glavna ozka grla zmogljivosti. Montecito je z 90 nm procesom omogočil implementacijo dveh jeder in znatno izboljšanje zmogljivosti na vat. Montvale je dodal tri nove funkcije: lockstep na ravni jedra, preklapljanje na podlagi povpraševanja in frekvenco sprednjega vodila do 667 MHz.

Prihodnji procesorji

Med tožbo HP proti Oraclu za podporo so sodni dokumenti, ki jih je razkril sodnik okrožnega sodišča v Santa Clari, razkrili, da je Hewlett-Packard leta 2008 družbi Intel Corp. plačal približno 440 milijonov dolarjev za nadaljnjo proizvodnjo in posodabljanje mikroprocesorjev Itanium med letoma 2009 in 2014. Leta 2010 sta podjetji podpisali še eno pogodbo v vrednosti 250 milijonov dolarjev, ki je Intel zavezovala, da bo do leta 2017 še naprej izdeloval osrednje procesne enote Itanium za HP-jeve računalnike. V skladu s pogoji sporazumov mora HP plačati za čipe, ki jih dobi od Intela, Intel pa uvaja čipe Tukwila, Poulson, Kittson in Kittson+, da bi postopoma povečal zmogljivost platforme.

Kittson

Kittson naj bi Poulsonu sledil leta 2015. Kittson bo tako kot Poulson izdelan po Intelovem 32 nm postopku. Poleg kodnega imena ter binarne in vtičične združljivosti s Poulsonom in Tukwilo je znanih le malo drugih podrobnosti, čeprav bo prehod na skupni vtič z x86 Xeon "ocenjen za prihodnje možnosti implementacije" po Kittsonu.

• 1989:
• HP začne preiskovati podjetje EPIC.
• 1994:
• junij: HP in Intel najavita partnerstvo.
• 1995:
• September: HP, Novell in SCO objavijo načrte za "operacijski sistem UNIX za velike količine", ki bo zagotavljal "64-bitno omrežno računalništvo na arhitekturi HP/Intel".
• 1996:
• Oktober: Compaq najavi uporabo IA-64.
• 1997:
• junij: Do leta 2001 bo po napovedih IDC prodaja sistemov IA-64 dosegla 38 milijard dolarjev na leto.
• Oktober: Dell najavi uporabo IA-64.
• December: Intel in Sun napovesta skupna prizadevanja za prenos sistema Solaris na sistem IA-64.
• 1998:
• marec: SCO priznava, da je zavezništvo HP/SCO Unix zdaj mrtvo.
• junij: Do leta 2001 bo po napovedih IDC prodaja sistemov IA-64 dosegla 30 milijard dolarjev na leto.
• junij: z druge polovice leta 1999 na prvo polovico leta 2000.
• September: IBM napove, da bo izdeloval računalnike na osnovi Merceda.
• Oktober: Ustanovljen je projekt Monterey, ki naj bi ustvaril skupni UNIX za IA-64.
• 1999:
• Februar: Projekt Trillian je bil ustanovljen za prenos Linuxa na IA-64.
• avgust: IDC napoveduje, da bo prodaja sistemov IA-64 do leta 2002 dosegla 25 milijard dolarjev na leto.
• Oktober: Intel najavi ime Itanium.
• Oktober: izraz Itanic je prvič uporabljen v reviji The Register.
• 2000:
• Februar: Projekt Trillian dostavi izvorno kodo.
• junij: Do leta 2003 bo po napovedih IDC prodaja sistemov Itanium dosegla 25 milijard dolarjev na leto.
• Julij: Sun in Intel opustita načrte Solaris-on-Itanium.
• avgust: AMD objavi specifikacijo za x86-64, niz 64-bitnih razširitev Intelove arhitekture x86, ki naj bi konkurirale IA-64. Sčasoma ga bo tržil pod imenom "AMD64".
• 2001:
• junij: Do leta 2004 bo prodaja sistemov Itanium po napovedih IDC dosegla 15 milijard dolarjev na leto.
• junij: Projekt Monterey umre.
• Julij: Izide Itanium.
• Oktober: IDC napoveduje, da bo prodaja sistemov Itanium do konca leta 2004 dosegla 12 milijard dolarjev na leto.
• November: IBM-ova 320-procesorska gruča Titan NOW v Nacionalnem centru za superračunalniške aplikacije je uvrščena na seznam TOP500 na 34. mesto.
• november: Compaq zaradi težav s procesorjem odloži izdajo izdelka Itanium.
• december: Nastane gelato.
• 2002:
• marec: IDC napoveduje, da bo prodaja sistemov Itanium do konca leta 2004 dosegla 5 milijard dolarjev na leto.
• junij: Itanium 2.
• 2003:
• april: IDC napoveduje, da bo prodaja sistemov Itanium do konca leta 2007 dosegla 9 milijard dolarjev na leto.
• april: AMD izda Opteron, prvi procesor z razširitvami x86-64.
• junij: Intel izda "madisonski" Itanium 2.
• 2004:
• Februar: Intel napove, da dela na lastni implementaciji x86-64 (ki jo bo na koncu tržil pod imenom "Intel 64").
• junij: Intel izda svoj prvi procesor z razširitvami x86-64, procesor Xeon s kodnim imenom "Nocona".
• junij: Thunder, sistem v LLNL s 4096 procesorji Itanium 2, se uvrsti na seznam TOP500 na drugo mesto.
• november: Columbia, računalnik SGI Altix 3700 s 10160 procesorji Itanium 2 v raziskovalnem središču NASA Ames, je na seznamu TOP500 na drugem mestu.
• December: Prodaja sistema Itanium v letu 2004 je dosegla 1,4 milijarde dolarjev.
• 2005:
• januar: HP prenese OpenVMS na Itanium
• Februar: IBM-ova zasnova strežnikov opusti podporo za Itanium.
• junij: Itanium 2 doseže rekordni rezultat SPECfp2000 2.801 v računalniku družbe Hitachi, Ltd. Computing blade.
• September: Ustanovljena je organizacija Itanium Solutions Alliance.
• september: Dell se umakne iz dejavnosti Itanium.
• Oktober: V tretjem četrtletju prodaja strežnikov Itanium doseže 619 milijonov dolarjev na četrtletje.
• Oktober: Intel najavi enoletno zamudo za Montecito, Montvale in Tukwila.
• 2006:
• januar: januarja: združenje Itanium Solutions Alliance napove skupno naložbo v Itanium v višini 10 milijard dolarjev do leta 2010.
• Februar: IDC napoveduje, da bo prodaja sistemov Itanium do leta 2009 dosegla 6,6 milijarde dolarjev na leto.
• junij: Intel izda dvojedrni Itanium 2 serije 9000 "Montecito".
• 2007:
• april: CentOS (RHEL-klon) do izdaje 5.0 zadrži podporo za Itanium.
• Oktober: Intel izda serijo Itanium 2 9100 "Montvale".
• November: Intel družino Itanium 2 preimenuje nazaj v Itanium.
• 2009:
• december: Red Hat napove, da v naslednji izdaji svojega operacijskega sistema za podjetja, Red Hat Enterprise Linux 6, ukinja podporo za Itanium.
• 2010:
• Februar: Intel najavi serijo Itanium 9300 "Tukwila".
• april: Microsoft napove postopno ukinitev podpore za Itanium.
• Oktober: Intel najavi novi izdaji Intel C++ Compiler in Intel Fortran Compiler za x86/x64, medtem ko je podpora za Itanium na voljo le v starejših različicah.
• 2011:
• marec: Oracle Corporation napove, da bo prenehala razvijati aplikativno programsko opremo, vmesno programsko opremo in Oracle Linux za Itanium.
• marec: Intel in HP ponovno podpreta Itanium.
• april: Huawei in Inspur objavita, da bosta razvijala strežnike Itanium.
• 2012:
• Februar: Objavljeni so bili sodni dokumenti iz primera med HP-jem in korporacijo Oracle, iz katerih je bilo razvidno, da je HP plačal Intelu 690 milijonov dolarjev, da je ohranil Itanium pri življenju.
• SAP preneha podpirati program Business Objects na platformi Itanium.
• September: Oracle v skladu s sodno odločbo ponovno vzpostavi podporo za programsko opremo Oracle na strojni opremi Itanium.
• 2013:
• januar: Kittson kot 22 nm pomanjšani proces Poulson je Intel ukinil in ga namesto tega prenesel na svoj 32 nm proces.
• November: HP najavi, da bodo njegovi strežniki NonStop začeli uporabljati Intelove 64 (x86-64) čipe.
• 2014:
• December: HP napove, da bo naslednja generacija strežnikov Superdome X in Nonstop X opremljena s procesorji Intel Xeon in ne Itanium. Čeprav HP še naprej prodaja in nudi podporo za portfelj Integrity, ki temelji na procesorju Itanium, uvedba modela, ki v celoti temelji na čipih Xeon, pomeni konec enega obdobja.