King Kong (1933): ameriški film grozljivke in stop-motion prelomnica

King Kong je črno-bela ameriška grozljivka iz leta 1933 studia RKO Radio Pictures. Režirala in producirala sta jo Merian C. Cooper in Ernest B. Schoedsack, scenarij pa sta po zgodbi Cooperja in Edgarja Wallacea napisala Ruth Rose in James Ashmore Creelman. V filmu igrajo Fay Wray, Bruce Cabot in Robert Armstrong. Svetovno premiero je doživel 2. marca 1933 v New Yorku, prejel odlične ocene kritikov in postal velik uspešnica v času velike gospodarske krize.

Film govori o velikem opičjem bitju Kongu, ki ga očara lepa mlada ženska in ga odpeljejo v New York, kjer na koncu tragično umre. Kong je znan po stop-motion animaciji Willisa O'Briena, glasbo pa je napisal Max Steiner. Kongresna knjižnica je leta 1991 film označila za »kulturno, zgodovinsko in estetsko pomemben« in ga izbrala za ohranitev v nacionalnem filmskem registru. Film je bil dvakrat predelan: enkrat leta 1976 in drugič leta 2005.

Zgodba

Neustrašni filmski producent Carl Denham najame ladjo Venture in s svojo ekipo, med katero sta jadralni častnik Jack Driscoll in brezposelna igralka Ann Darrow, odpluje na skrivnostni Otok Lobanj (Skull Island). Tamkajšnji domačini ugrabile Ann, da bi jo darovali gigantskemu opičjemu božanstvu, Kongu. Kong Ann odnese v džunglo, kjer se v nizu spektakularnih prizorov spopade z različnimi pradavnim zvermi, med drugim s tiranozavrom in pteranodonom, ter jo pred njimi zaščiti.

Denhamova ekipa Konga omami in ga prepelje v New York kot atrakcijo z bombastičnim sloganom »Osmo čudo sveta«. Kong pobegne, povzroči kaos na ulicah, uniči vlak na nadzemni železnici in v vrhuncu filma spleza na Empire State Building, kjer ga obletavajo dvokrilniki. Po dramatičnem spopadu Konga sestrelijo; Denham nato izreče znameniti zaključni stavek: »Ubila ga je lepota.«

Produkcija in posebni učinki

King Kong je prelomno delo na področju vizualnih učinkov. Vodilni animator Willis H. O’Brien je s stop-motion tehniko oživil natančno izdelane miniature Konga in dinozavrov na bogatih maketnih prizoriščih. Ustvarjalci so uporabili inovativno kombinacijo zadnje projekcije, mat-slik (matte paintings), optičnih trikov in t. i. »steklenih posnetkov«, da so brezhibno združili igralce z animiranimi bitji. Za interakcijo z igralci so zgradili tudi delne rekvizite v naravni velikosti (Kongova roka, noga in glava), kar je omogočilo nepozabne prizore, v katerih Fay Wray drži velikanska dlan.

Zasnova Konga je nastajala v dialogu med producentom Cooperjem in ekipo modelarjev; kostur marionete so prekrivali z gumijasto in krzneno povrhnjico, da je v gibih delovala živo. Posebno mesto v zvoku zaseda oblikovanje zvočnih učinkov (rjovenje Konga in bitij), ki je v kombinaciji z glasbo ustvarilo intenzivno napetost.

Igralska zasedba in liki

• Fay Wray kot Ann Darrow, ikonična »scream queen«, katere krik je postal zaščitni znak filma.
• Robert Armstrong kot Carl Denham, neukročeni pionir dokumentaristike in spektakla.
• Bruce Cabot kot Jack Driscoll, član posadke, ki razvije čustva do Ann.

Glasba

Partitura Maxa Steinerja velja za eno prvih celovitih, skrbno motivno zasnovanih simfoničnih filmskih glasb v Hollywoodu. Steiner uporablja leitmotive za like (Kong, Ann, nevarnost otoka) in orkestracijo, ki poudarja ritem akcije in groze. S tem postavi standarde za poznejše žanrske partiture in uveljavi prakso, da glasba aktivno soustvarja pripoved, ne le spremlja slike.

Izdaja in sprejem

Film je bil prvič prikazan 2. marca 1933 v New Yorku, kjer je pritegnil izjemno zanimanje občinstva in dolgo vrste pred kinematografi. Kritiki so hvalili drznost vizualnih učinkov, napet režijski tempo in karizmo Fay Wray. V času gospodarske krize je postal ena od komercialnih rešitev za studio RKO in utrdil ugled žanra domišljijske pustolovščine in grozljivke v mainstreamu.

Cenzura, rezi in restavracije

King Kong je bil izdan v obdobju t. i. predkodeksa, zato so nekateri prizori (nasilje dinozavrov, Kongova obračunavanja z ljudmi) že ob izidu sprožili razprave. Pri kasnejših ponovnih izdajah, zlasti po strožji uveljavitvi produkcijskega kodeksa, so bile izvedene reze. V 60. in 70. letih so restavracije ponovno vključile več izvirnega materiala, ohranjenega v tujih kopijah. Zloglasno »jama pajkov« zaporedje, kjer posadko napadejo gigantske žuželke, je bilo po Cooperjevem ukazu izrezano tik pred premiero; izvirnik je izgubljen, vendar je prizor pozneje doživel rekonstrukcije in poklone v dokumentarnih dodatkih ter pri kasnejših ustvarjalcih.

Vpliv in zapuščina

Vpliv filma je ogromen: navdihnil je generacije ustvarjalcev vizualnih učinkov (med drugim Raye Harryhausena), oblikoval jezik filmske grozljivke in domišljijske pustolovščine ter postavil ikonografijo velikanske zveri v velemestu. Prizor na vrhu Empire State Buildinga je postal eno najbolj prepoznavnih podob 20. stoletja, Denhamova zaključna misel pa eden najbolj citiranih stavkov klasičnega Hollywooda.

Uspeh je že istega leta rodil neposredno nadaljevanje Son of Kong (1933), pozneje pa številne predelave in reinterpretacije, vključno z remaki iz let 1976 in 2005, pa tudi pojavitev Konga v drugih medijih, od stripov do televizije. King Kong ostaja temeljni kamen filmske zgodovine, ki združuje tehnološko inovacijo, mit o »zveri in lepoti« in brezčasno pripoved o fascinaciji z neznanim.

Išči po črki