Arijci so bil samonadim starodavnih ljudstev, povezanih z indoevropsko veje jezikov, zlasti z sanskrtem in avestanščino. V širšem zgodovinskem pomenu so bili Arijci naseljenci območij, ki danes spadajo v Indijo, Iran (Veliki Iran) in dele Evrope. Beseda izhaja iz proto‑indoevropskega/indo‑iranskega korena *arya‑, ki pomeni "plemenit, svoj" in je bila uporabljena kot etnonim in statusna oznaka.
Izvor in pomen besede
V avestskih virih se pojavlja ime Airiianəm vaēǰō "arijsko prostranstvo", ki se v zoroastrijski Avesti (Vendidad, Fargard 1) nanaša na domovino Arijcev in eno od "šestnajstih popolnih dežel" Ahura Mazde. Druge oblike so airyō.šayana "arijsko ljudstvo" in airyā daiŋˊhāvā "arijske dežele". Stari grški pisci so to območje poznali kot Ariana.
V indijskih virih se pojavi sanskrtsko ime Āryāvarta "bivališče Arijcev", ki je označevalo širša območja severne zgodnje Indije v vedskih časih. Srednjeperzijsko ime Sasanidskega cesarstva, Eran-šar, pomeni "arijsko cesarstvo", medtem ko današnje ime Iran izhaja iz istega korena in dobesedno pomeni "dežela arijcev" — torej gre za jezikovni in zgodovinski, ne pa znanstveno‑biološki pojem.
Jeziki in viri
Sanskrtski in avestanski teksti odražajo zgodnjo obliko indo‑iranskega jezika. Sanskrt velja za najstarejši obsežno zapisan jezik iz indoevropske družine; pomembni vedski spisi so zapisani v vedskem sanskrtu. Vede so napisane v tem jeziku, deli Rigvede pa se pogosto omenjajo kot eni najstarejših ohranjenih besedil v katerem koli indoevropskem jeziku (rigvedski slog je datiran v 2. tisočletje pr. n. št.).
Sanskrt in avestanščina sta del indoiranske veje indoevropske družine in sta med seboj sorodni; mnoge besede, verski pojmi in mitološki motivi so skupni ali si izmenjani v obdobju pred in po razcepih ljudstev, ki so se pozneje naselila na iranskem planotu in v severni Indiji.
Arheologija in zgodovinski premiki
Raziskave sile, jezikoslovja in arheologije kažejo, da so se praindoevropske (vključno z indo‑iranskim) skupine selile iz step v smeri proti južnemu in vzhodnemu območju v 3. in 2. tisočletju pr. n. št. Kulturne in arheološke povezave s kulturami, kot so Sintashta in Andronovo (ok. 2100–1500 pr. n. št.), ter interakcije z Bactria–Margiana kompleksom, so pogosto uporabljene v modelih, ki poskušajo pojasniti pojav indoiranskih jezikov v Aziji. Indo‑arijski del se je postopoma odpravil proti Indijskemu podcelu, iranski del pa je prevzel položaje na iranskem planotu.
Družbeni pomen in raba izraza
V staroiranskih virih so Arijci včasih predstavljeni kot plemiči ali pripadniki določene etnične in kulturne skupine — iz tega izhaja tudi trditev, da so "stari Iranci ime Arijci uporabljali za plemiče". V klasičnih virih so Grki in Rimljani poznali prostore, povezane z Arijci, kot Ariana ali Aria.
Sodobne interpretacije in napačne rabe
Pomembno je poudariti, da je beseda arijec/Arijci v zgodovinskem in jezikovnem smislu etnonim oziroma kulturna oznaka, ne pa biološki ali "rasni" pojem. V 19. in 20. stoletju so nekatere evropske teorije napačno razširile izraz v smislu "rasne superiornosti", kar je vodilo do ideoloških zlorab (najbolj znano v kontekstu nacizma). Takšne interpretacije niso podprte z jezikoslovnimi ali zgodovinskimi dokazi in jih večina sodobnih strokovnjakov zavrača.
Za razumevanje Arijcev je zato koristno ločiti jezikovne, kulturne in verske samonadime od kasnejših političnih ali rasnih konstrukcij. Jezikoslovna in arheološka raziskovanja še vedno dopolnjujejo sliko o tem, kako so se indo‑iranske skupine razvijale in širile po širšem območju Evrazije.
