Lamarckizem
Lamarckizem (tudi Lamarckova evolucija) je hipoteza o evoluciji. Evolucija poskuša razložiti, kako se vrste spreminjajo skozi čas. Danes je edina splošno sprejeta teorija evolucije tista, ki je nastala na podlagi idej Charlesa Darwina.
Lamarckizem je razvil Jean-Baptiste de Lamarck. Svoje ideje je do neke mere oprl na ideje Erazma Darwina, dedka Charlesa Darwina. Lamarckizem pravi, da posamezniki ne prenašajo le tistega, kar so prejeli od svojih staršev, temveč tudi nekatere stvari, ki so jih doživeli za časa svojega življenja. Kot primer je navedel žirafe. Žirafe, ki imajo dolg vrat, so se morale razviti iz prednikov z veliko krajšim vratom. Njegova zamisel je bila, da so odrasli ljudje morali iztegniti vrat, da so lahko dosegli liste z visokih vej. Zato je menil, da so otroci podedovali daljše vratove. To idejo imenujemo dedovanje pridobljenih lastnosti.
Čeprav se Darwin ni povsem oddaljil od teh idej, se njegova značilna ideja o naravnem izboru nanaša na relativno preživetje in uspeh posameznikov pri razmnoževanju. Bolje prilagojene oblike v povprečju zapustijo več potomcev. To spremeni delež alelov v populaciji.
Gregor Mendel je odkril nekaj osnovnih pravil dednosti. Ta pravila Mendelove dednosti so v popolnem nasprotju z Lamarckovimi hipotezami, vendar so skladna z naravnim izborom. To pojasnjuje, zakaj Lamarckove zamisli ne veljajo več za dobro razlago evolucije. Lamarck in Darwin se strinjata v tem, da je evolucija potekala.
Lamarckova teorija
Nekateri menijo, da je enačenje "Lamarckizma" samo z dedovanjem pridobljenih lastnosti pretirano poenostavljanje, ki se v učbenikih vedno znova ponavlja. Stephen Jay Gould je zapisal, da so evolucionisti poznega 19. stoletja "ponovno prebrali Lamarcka, zavrgli njegovo bistvo ... in en vidik mehanike - dedovanje pridobljenih lastnosti - povzdignili v središče, ki ga Lamarck sam nikoli ni imel". Trdil je, da je "omejitev lamarckizma na ta razmeroma majhen in neizrazit kotiček Lamarckove misli treba označiti za več kot napačno poimenovanje in resnično diskreditacijo spomina na človeka in njegov veliko obsežnejši sistem". Gould se je zavzemal za širšo opredelitev "lamarckizma" v skladu s splošno Lamarckovo evolucijsko teorijo.
Vendar pa, kot sta poudarila znanstvena zgodovinarja, kot sta Michael Ghiselin in Stephen Jay Gould, nobeno od teh stališč ni bilo Lamarckovo izvirno. Nasprotno, Lamarckov prispevek je bil sistematičen teoretični okvir za razumevanje evolucije. Evolucijo je razumel kot dva procesa;
- Le pouvoir de la vie (kompleksificirajoča sila) - v kateri bi naravno, alkimistično gibanje tekočin iz tkiv izluščilo organe, kar bi privedlo do vedno bolj kompleksne zgradbe ne glede na uporabo ali neuporabo organa. Tako bi organizmi prehajali iz preprostih v zapletene oblike.
- L'influence des circonstances (prilagoditvena sila) - pri kateri so se organizmi zaradi uporabe in neuporabe znakov bolj prilagodili okolju. Tako bi se organizmi preusmerili s poti od preprostega k zapletenemu in bi se specializirali za svoje okolje.
V bistvu sprememba v okolju povzroči spremembo potreb (besoins), kar ima za posledico spremembo vedenja, spremembo v uporabi in razvoju organov, sčasoma spremembo oblike - in s tem postopno transmutacijo (spremembo) vrste.
Sodobno stališče je, da nobena od njegovih dveh "sil" ne obstaja; Lamarcku lahko pripišemo prvi popolnoma izdelan opis evolucije. Vendar pa so njegove zamisli o tem, kako je do nje prišlo, popolnoma napačne.
Razvoj vratu žirafe se pogosto uporablja kot primer pri razlagah lamarckizma.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je lamarckizem?
O: Lamarckizem (imenovan tudi Lamarckova evolucija) je napačna hipoteza o evoluciji. Predlagal jo je Jean-Baptiste de Lamarck in poskuša pojasniti, kako se vrste sčasoma spreminjajo.
V: Kako se razlikuje od splošno sprejete teorije evolucije?
O: Danes je splošno sprejeta teorija evolucije tista, ki je nastala na podlagi idej Charlesa Darwina. Lamarckizem pravi, da posamezniki ne prenašajo le tistega, kar so prejeli od svojih staršev, ampak tudi nekatere stvari, ki so jih doživeli v času svojega življenja. Ta zamisel se imenuje dedovanje pridobljenih lastnosti in se razlikuje od Darwinove značilne zamisli o naravnem izboru, ki se nanaša na relativno preživetje posameznika in uspeh pri razmnoževanju.
V: Kdo je bil Erasmus Darwin?
O: Erasmus Darwin je bil dedek Charlesa Darwina, njegove zamisli pa je do neke mere uporabil Jean-Baptiste de Lamarck, ko je predlagal svojo hipotezo o evoluciji.
V: S katerim primerom je Lamarck ponazoril svojo hipotezo?
O: Za ponazoritev svoje hipoteze je kot primer navedel žirafe. Predlagal je, da morajo odrasli iztegniti vrat, da dosežejo liste z visokih vej, zato so otroci podedovali daljše vratove, kot so jih imeli njihovi predniki pred njimi.
V: Kako je Mendelova dednost v nasprotju z Lamarckovimi hipotezami?
O: Gregor Mendel je odkril nekaj osnovnih pravil dednosti, ki so v popolnem nasprotju z Lamarckovimi hipotezami, vendar so v skladu z naravnim izborom. To pojasnjuje, zakaj Lamarckove ideje danes ne veljajo več za dobro razlago evolucije.
V: V čem se obe teoriji strinjata?
O: Obe teoriji se strinjata, da se je evolucija v nekem zgodovinskem obdobju zgodila.
