Lanfranc
Lanfrank (1005 x 1010 v Paviji - 24. maj 1089 v Canterburyju) je bil duhovnik, učitelj in pravnik, ki je postal canterburyjski nadškof pod Viljemom Osvajalcem.
Ta sloviti italijanski pravnik je opustil svojo poklicno pot in postal menih v Becu v Normandiji. Leta 1070 je postal canterburyjski nadškof v Angliji. To je bil vrhunec njegovega izjemnega življenja.
Kip Lanfranca, canterburyjskega nadškofa, z zunanje strani canterburyjske katedrale
Življenje
Lanfrank se je rodil v začetku 11. stoletja v Pavii v Italiji. Njegov oče Hanbald je imel položaj, ki je bil enakovreden položaju sodnika. V zgodnjem otroštvu je postal sirota. Lanfrank se je izobraževal v svobodnih umetnostih. Prečkal je Alpe ter prevzel vlogo učitelja v Franciji in nazadnje v Normandiji. Okoli leta 1039 je postal mojster katedralne šole v Avranchesu. Tri leta je poučeval z velikim uspehom.
Leta 1042 se je temu odpovedal in postal menih v novoustanovljeni opatiji Bec. Leta 1045 je postal prvi prior opatije Bec. Postal je prijatelj normandijskega vojvode Viljema in leta 1050 njegov svetovalec. Lanfrank je nato postal opat svetega Štefana v Normandiji.
Ko je leta 1067 umrl Rouenski nadškof Mavricij, je Lanfrank odklonil ta položaj. Tega ne bi mogel storiti brez soglasja Viljema I. Verjetno je imel Viljem za Lanfranka v mislih nekaj večjega. Leta 1070 so papeški legati odstavili canterburyjskega nadškofa Stiganda. Viljem je iz Normandije v Anglijo pripeljal Lanfranka, da bi postal canterburyjski nadškof.
