Lanfranc: italijanski pravnik, učenjak in nadškof Canterburyja (1005–1089)
Lanfranc (1005–1089): italijanski pravnik, učenjak in nadškof Canterburyja — od pavijskega pravnika do normandskega menihа in vplivnega cerkvenega voditelja. Odkrijte njegovo življenje in dediščino.
Lanfrank (1005 x 1010 v Paviji - 24. maj 1089 v Canterburyju) je bil duhovnik, učitelj in pravnik, ki je postal canterburyjski nadškof pod Viljemom Osvajalcem.
Zgodnja leta in študij
Lanfrank je izhajal iz Pavianske (Pavije) in je v mladosti študiral pravo ter si pridobil ugled kot učen pravnik. Svoje pravniško in intelektualno znanje je kasneje zapustil, ko se je odločil za duhovno pot. Njegova izobrazba mu je omogočila kasnejše uspehe kot upravnik, svetovalec in teolog; pisna zapuščina priča o širokem poznavanju kanonskega prava in cerkvenih običajev.
Menstvo in abad pri Bec
Lanfrank je zapustil poklicno pot in postal menih v samostanu Bec v Normandiji, kjer je postal vodilna osebnost in kmalu tudi abt. V Bec-u je deloval kot učitelj; med njegovimi učenci je bil tudi Anselm, kasnejši nadškof Canterburyja. Lanfrankov samostan je bil intelektualno središče, kjer so se prepletali študij, teologija in kanonsko pravo.
Nadškof Canterburyja in cerkvene reforme
Leta 1070 je postal canterburyjski nadškof v Angliji. Njegovo imenovanje je bilo del širših sprememb po normanskem osvajalcu; Lanfrank je pomagal urediti razmerja med krono in cerkvijo, obnoviti disciplino med duhovščino ter zagotoviti, da so škofije in samostani delovali v skladu s kanoni. Aktivno je sodeloval pri izgonu ali prerazporeditvi problematičnih škofov (med njimi tudi uporaba postopkov proti Stigandu) in pri zamenjavi nekaterih starih anglosaksonskih duhovnikov z normanskimi kandidati.
Uprava in pravna dejavnost
Kot nekdanji pravnik je Lanfrank uvedel sistematičen pristop k upravljanju cerkvenih posesti, sodstvu in izobraževanju svečenikov. Spodbujal je vzpostavitev škofijskih in katedralnih šol, nadziral izvajanje kanonskega prava in skrbel za vračanje zemljišč, ki so bila nepravilno pridobljena. Njegove odločitve in dopisi so močno vplivali na ureditev anglikanske cerkvene strukture v naslednjih desetletjih.
Pisma, spisi in dediščina
Lanfrankovi spisi, pridige in obsežna korespondenca so pomemben vir za razumevanje cerkvenih in političnih vprašanj 11. stoletja. Njegova dela odražajo združitev pravniškega razmišljanja in teološke refleksije, njegova prizadevanja pa so prispevala k reformam, ki so utrdile položaj kanonskega prava v Angliji. Lanfrank velja za pomembno osebnost v prehodu anglosaksonske Anglije v normansko dobo, predvsem zaradi vloge pri reorganizaciji cerkve in šolstva.
Umrl je 24. maja 1089 v Canterburyju. Njegov vpliv se je ohranil predvsem prek institucij, ki jih je utrdil, in izobraževalnega življenja, ki ga je spodbujal – še posebej skozi delo samostana Bec in kanclerja ter nadškofovskih višjih uradnikov, ki so prihajali iz njegovih krogov.
Kip Lanfranca, canterburyjskega nadškofa, z zunanje strani canterburyjske katedrale
Življenje
Lanfrank se je rodil v začetku 11. stoletja v Pavii v Italiji. Njegov oče Hanbald je imel položaj, ki je bil enakovreden položaju sodnika. V zgodnjem otroštvu je postal sirota. Lanfrank se je izobraževal v svobodnih umetnostih. Prečkal je Alpe ter prevzel vlogo učitelja v Franciji in nazadnje v Normandiji. Okoli leta 1039 je postal mojster katedralne šole v Avranchesu. Tri leta je poučeval z velikim uspehom.
Leta 1042 se je temu odpovedal in postal menih v novoustanovljeni opatiji Bec. Leta 1045 je postal prvi prior opatije Bec. Postal je prijatelj normandijskega vojvode Viljema in leta 1050 njegov svetovalec. Lanfrank je nato postal opat svetega Štefana v Normandiji.
Ko je leta 1067 umrl Rouenski nadškof Mavricij, je Lanfrank odklonil ta položaj. Tega ne bi mogel storiti brez soglasja Viljema I. Verjetno je imel Viljem za Lanfranka v mislih nekaj večjega. Leta 1070 so papeški legati odstavili canterburyjskega nadškofa Stiganda. Viljem je iz Normandije v Anglijo pripeljal Lanfranka, da bi postal canterburyjski nadškof.
Iskati