Premirje v Villafranci (1859): konec II. italijanske vojne za neodvisnost

Premirje v Villafranci (1859): kako diplomatski dogovor končal II. italijansko vojno za neodvisnost ter preoblikoval Lombardijo, papeštvo in evropsko politiko.

Francija in Avstrija sta 11. julija 1859 v kraju Villafranca di Verona v Benečiji podpisali premirje in predhodne dogovore iz Villafrance. Z njimi se je začel konec vojaških spopadov v t. i. drugi italijanski vojni za neodvisnost, v kateri sta se sile Sardinijskega kraljestva (Piemont–Sardinija) in Francije spopadli z Avstrijo.

Potek spopadov in vzgibi za premirje

Po dveh krvavih bitkah pri Magenti (4. junija) in predvsem pri Solferinu (24. junija), kjer je bilo skupaj skoraj 40.000 mrtvih in ranjenih, se je vojna obrnila v smer hitrega napredka francosko-sardinskih sil na severni Italiji. Kljub taktičnim zmagam pa je francoski cesar Napoleon III, ne da bi se posvetoval s svojim sardinskim zaveznikom Cavourjem, 8. julija predlagal premirje. 11. julija je neposredno nastopil v pogovore z avstrijskim cesarjem Frančiškom Jožefom I. ^st.

Napoleon III je bil obremenjen z več razlogi: veliko število žrtev na bojišču, izguba volje za nadaljevanje dolge jesensko-zimske kampanje proti dobro utrjenim avstrijskim položajem (med drugim z obleganimi utrdbami kot sta Mantova in Peschiera), ter strah pred političnimi posledicami v Franciji. Katoliške kroge je skrbel padec vpliva Avstrije in s tem možna ogroženost papeških držav, kar bi zmanjšalo zaščito papeža in sprožilo močan verski odpor domače javnosti. Poleg tega se je v Nemčiji povečalo protifrancosko razpoloženje, saj so številne germanske države, zlasti v severni in srednji Nemčiji, naklonjene Avstriji; ob Rena je javno mnenje pogosto izražalo podporo dunajski politiki.

Dogovori iz Villafrance

V Villafranci so se zavezniki dogovorili o predhodnih pogojih: Avstrija je odstopila večino Lombardije (razen utrdb Mantove in Peschiere) Franciji, ki je nato Lombardijo predala kraljestvu Piemont–Sardinija. Ustanovljena naj bi bila italijanska konfederacija pod predsedstvom papeža Pija IX, v kateri bi bila Benečija (Venetija) še naprej pod avstrijsko suverenostjo. Prav tako so bili predvideni povrat nekdanjih vladarjev v sosednjih italijanskih državah: modenski, parmski in toskanski vojvode, ki so bili odstranjeni med revolucijami, naj bi bili ponovno nameščeni na svoje prestole.

Pogodbe iz Villafrance so bile v veliki meri predhodne in delno skrivne; ko so se podrobnosti razkrile, so sprožile splošno začudenje in ogorčenje med pristojnimi italijanskimi nacionalisti in liberalci. Predvsem je bilo nezadovoljstvo zaradi tega, da so bile Sardiniji pripisane le nekatere ozemeljske pridobitve, kar je ogrozilo širšo italijansko vizijo enotnosti.

Politične posledice v Piemontu in širše

Cavour, ki o dogovorih ni bil pravočasno obveščen, je 10. julija odstopil s položaja predsednika ministrskega sveta. Kralj Viktor Emanuel II. pa je sicer formalno sprejel premirje "v osebnem imenu", kar je pustilo odprta vrata za politične manevre in morebitne spremembe v prihodnjih pogajanjih.

Francoska politika je bila zavezana tako vojaškim kot diplomatskim motivom: Napoleon III je hotel zavarovati francoske interese, zmanjšati stroške vojne in umiriti notranje nasprotovanje, še posebej katoliških in konservativnih sil, ki so se bale nevarnosti za papeške države. Hkrati je bila Avstrija prisiljena sprejeti pogajanja po vojaških porazih, a je hotela ohraniti čim več vpliva v severni Italiji.

Potrditev in dolgoročni učinki

Predhodni dogovori iz Villafrance so bili uradno potrjeni s Züriško pogodbo z dne 11. novembra 1859. Po tej pogodbi je bila Lombardija formalno pripojena Piemontu–Sardiniji, medtem ko je Benečija ostala v avstrijski orbiti še naprej. Mnogi direktivi iz Villafrance so bili le začasni kompromisi, ki niso zadovoljili italijanskih enotarskih gibanj.

V dolgoročnem pogledu je premirje pomenilo pomemben premik v procesu italijanske združitve: Piemont je pridobil ključno ozemlje (Lombardijo) in okrepljeno mednarodno legitimnost. Obenem pa so zavrnitve popolne izključitve Avstrije iz Italije in vrnitev nekaterih starih vladarjev pokazale, da bo pot do enotne Italije še dolga. V naslednjih letih so dogodki, kot sta Garibaldijeva kampanja na Siciliji in v Južni Italiji (1860) in kasnejša avstro-pruska vojna (1866), privedli do nadaljnjih sprememb meja — predvsem pripojitve Benečije k Italiji leta 1866.

Poleg neposrednih političnih posledic je vojna pri Solferinu in kasnejša zavest o grozotah bojevanja spodbudila humanitarne in družbene premike; med drugim je iz teh izkušenj izšel pobudnik za ustanovitev Rdečega križa in razvoj pravil za zaščito ranjencev in civilistov v vojni.

Ti predhodni dogovori so bili torej pomembna, čeprav delno kompromisna stopnja v procesu italijanske enotnosti: prinesli so pomembne ozemeljske pridobitve za Sardinijo, hkrati pa so dokazali omejitve diplomatskih rešitev, ki niso temeljile na soglasju vseh italijanskih nacionalnih sil.

Vprašanja in odgovori

V: Kako se je imenovala pogodba, s katero se je končala avstrijsko-francosko-sardinska vojna?

V: Kdo je podpisal premirje in predhodne dogovore v Villafranci?

V: Kdaj je Napoleon III. predlagal premirje?

V: Koliko ljudi je bilo ubitih ali ranjenih pri Solferinu?

V: Zakaj se je Napoleon III. ustrašil hekatombe pri Solferinu?

V: Katera ozemlja je Avstrija v skladu s tem sporazumom odstopila Franciji?

V: Katere druge sporazume je potrdila ta pogodba?

Išči po črki