Papež Pij IX (latinsko: Pius PP. IX, italijansko: Pio IX; 13. maj 1792 - 7. februar 1878), rojen kot Giovanni Maria Mastai-Feretti, je bil italijanski duhovnik Rimskokatoliške cerkve in 256. papež od leta 1846 do svoje smrti. Le sveti Peter sam je vodil Cerkev dlje od 32-letne vladavine Pija IX.

Leta 2000 je bil beatificiran, kar je korak v postopku imenovanja svetnika Katoliške cerkve.

Zgodnje življenje in duhovniški vzpon

Giovanni Maria Mastai-Ferretti se je rodil v plemiški družini v Senigallii v takratni Papeški državi. Po verski izobrazbi je opravljal različne cerkvene službe, sprva kot duhovnik, kasneje kot škof in v rimski kuriji. Pred izvolitvijo za papeža je bil znan kot prizadet in zmeren pastir, kar mu je prislužilo podporo pri konklavi leta 1846.

Pontifikat (1846–1878)

Pij IX je bil izvoljen za papeža leta 1846. Njegov pontifikat je bil eden najdaljših v zgodovini sodobne Cerkve in je potekal v obdobju velike politične in družbene spremembe — v času nacionalnih gibanj, industrializacije in razmaha modernih idej.

  • V začetku vladavine je uvedel nekatere liberalne reforme in pomilostil politične zapornike, kar mu je prineslo sprva priljubljenost pri širši javnosti.
  • Po revolucijah leta 1848 in poslabšanju odnosov z gibanji za enotno Italijo je vendarle zavzel bolj konservativno in trdno stališče glede cerkvene avtonomije in nauka.

Dogme, dokumenti in cerkvene odločitve

Pij IX je sprejel več pomembnih verskih odločitev, ki so močno zaznamovale sodobno katoliško teologijo:

  • Proglasitev dogme o Brezmadežnem spočetju Device Marije (Ineffabilis Deus, 8. december 1854), s čimer je to prepričanje postalo uradna doktrina Katoliške cerkve.
  • Sestanek Prvega vatikanskega koncila (1869–1870), na katerem je bila razglašena tudi naučna formulacija papeške nesmršnosti (papeška nezmotljivost) v določenih naukovnih izjavah, sprejetih leta 1870.
  • Syllabus of Errors (1864) in pridružena enciklika Quanta cura, v katerih je Pij IX obsodil številne modernistične in liberalne ideje, kot so sekularizem, svoboda veroizpovedi v modernem smislu ter ločitev cerkve in države.

Politični izzivi: izguba papeških ozemelj in položaj Cerkev v Italiji

Med njegovim pontifikatom so se odvijali dogodki, ki so dokončno spremenili vlogo papeža kot svetovnega vladarja. Gibanje za italijansko enotnost (Risorgimento) je postopoma odtrgalo večino teritorijev Papeške države; vrhunec je bila zasedba Rima 20. septembra 1870, ko so sile Kraljevine Italije vstopile v mesto in ga priključile k novi državi. Po tem dogodku je Pij IX izgubil skoraj vso svojo svetovno (temporalno) oblast in se je vse bolj umaknil v vlogo duhovnega voditelja, medtem ko je zavrnil priznanje italijanske oblasti nad Rimom in se v poznejših letih včasih opisoval kot "jetnik v Vatikanu".

Sporni primeri in kritike

Pontifikat Pija IX ni bil brez polemik. Med najbolj znanimi spornih primerov je primer Mortara (1858), ko je cerkev zasegla judovskega dečka, ki je bil po cerkvenem prepričanju krščen v tajnosti, kar je sprožilo mednarodno obsodbo in dolgotrajne polemike. Njegova ostra stališča do nekaterih modernih idej in obsodbe svobodomiselnih načel sta pripomogli k nasprotovanjem med intelektualci in liberalnimi krogi.

Zapustina in beatifikacija

Pij IX je umrl 7. februarja 1878. Njegova zapuščina je kompleksna: z ene strani ga spominjajo kot papeža, ki je utrdil vrsto temeljnih doktrin in centraliziral cerkveno avtoriteto, z druge pa kot konservativnega voditelja, ki je nasprotoval nekaterim modernim svoboščinam in bil vpleten v sporne politične odločitve.

Leta 2000 ga je beatificiral papež Janez Pavel II (3. september 2000). Beatifikacija je del cerkvenega postopka za možen prihodnji kanonizacijo; odločitev o beatifikaciji je bila sprejeta kljub javnim in strokovnim razpravam o nekaterih vidikih njegovega pontifikata.