Papeške države: država Cerkve — zgodovina in pomen (8.–1870.)

Papeške države, uradno država Cerkve (italijansko Stato della Chiesa, italijanska izgovorjava: [ˈstato della ˈkjɛːza]; latinsko: Status Ecclesiasticus; tudi Dicio Pontificia) so bila številna ozemlja na Apeninskem polotoku pod neposredno suvereno oblastjo papeža od 8. stoletja do leta 1870.

Do leta 1861 je večino ozemlja papeških držav osvojila Kraljevina Italija. Leta 1870 je papež izgubil Lacij in Rim ter razen Vatikana sploh ni imel fizičnega ozemlja.

Ustanovitev in zgodnji razvoj

Papeške države so nastale v 8. stoletju. Ključni dogodek je bila donacija frankov, znana kot Donacija Pépina (ok. 754–756), ko je frankovski kralj Pépín Mali povrnil papežu ozemlja, ki so bila pred tem pod oblastjo bizantinskega eksarhata. Ta prenos teritorija je papežu zagotovil neodvisno svetovno oblast nad delom Srednje Italije. Potrditev in utrditev te suverenosti sta sledila s posegi Karla Velikega.

Teritorij in upravna ureditev

V različnih obdobjih so papeške države vključevale Lacij (okolica Rima), Umbrijo, Marcho Ankonitano, Romagno ter manjše enklave drugod po Apeninskem polotoku. Obseg in meja so se skozi stoletja spreminjali zaradi vojn, zavezništev in diplomacije. Uprava je temeljila na mešanici cerkvene in svetne oblasti: papež je bil hkrati duhovni vodja in svetovni vladar, oblasti lokalno izvajali legati, upravni gubernatorji, papinske institucije in lokalna mesta z različno stopnjo avtonomije.

Politični in mednarodni položaj

Papeške države so bile pomembna sila v srednjeveški in renesančni Italiji. Papeži so sodelovali v zavezništvih z drugimi evropskimi monarhijami, pogosto vladali preko diplomacije, porok in vojaških zavezništev. Njihova vloga je bila dvoumna: morali so ohranjati duhovni vpliv po vsem krščanskem svetu in hkrati upravljati teritorij kot kakršnokoli drugo svetno oblast.

Pomembni prelomni trenutki v mednarodnih odnosih: obdobje Avignonske papeške rezidence (1309–1377), ko so papeži prebivali v Franciji in je to oslabljeno neposredno upravljanje z italijanskimi ozemlji; ter poznejši imperativ ravnotežja moči, v katerem so se papeži pogosto znašli med vplivi Francije, Svetega rimskega cesarstva in drugih italijanskih držav.

Kultura, gospodarstvo in vloga v renesansi

Papeške države so imele velik kulturni pomen. Mnogi papeži (npr. Julij II., Lev X.) so bili pomembni meceni umetnosti in arhitekture ter so spodbudili gradnjo cerkvenih, javnih in rezidenčnih stavb (npr. prenova Bazilike sv. Petra). Papeščina je podpirala umetnike, humaniste in znanstveno misel, kar je pomembno vplivalo na renesančno kulturo v Italiji in širše.

Napoleon in 19. stoletje

V poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju so papeške države doživele močne sunke zaradi francoske revolucije in napoleonskih vojn. Napoleon je večkrat zasedel rimsko ozemlje, leta 1798 je bila razglašena Rimska republika, papež je bil odstavljen in nekaj let v izgnanstvu. Po padcu Napoleona je na Dunajskem kongresu (1815) večina papeških držav vrnjena papežu.

V 19. stoletju je nastal gib Risorgimento — gibanje za združitev Italije. Liberalni in nacionalistični vplivi so ogrožali cerkveno-svetno oblast. Leta 1849 je bila kratkotrajno razglašena nova Rimska republika (vodi jo med drugim Giuseppe Mazzini), papež Pij IX. je bil za kratek čas izgnan. Po povratku so se razmere nadalje zaostrovale glede odnosa med papeštvom in novonastajajočo Kraljevino Italijo.

Padec papeških držav (1860–1870)

• 1859–1861: Vojne in politični premiki so vodili v priključitev večine papeških ozemelj k novi Kraljevini Italiji. Leta 1861 je bila razglašena Kraljevina Italija, ki je postopoma prevzemala papeško ozemlje razen Rima in Lacija.
• 1849 in 1870: Kljub občasnim uporom in diplomatskim prizadevanjem je papež izgubil večino dejanske oblasti. 20. september 1870 je ključni datum: italijanska vojska je vdrla v Rim skozi obzidje Porta Pia, mesto je bilo priključeno Italiji in papeška suverenost nad Lacijem je dokončno končana.
• Po letu 1870 je papež uradno ostal brez večine ozemelj in se je v praksi umaknil v Vatikan; papezi so se nato razglasili za "jetnike v Vatikanu", dokler niso leta 1929 z Lateranskimi sporazumi uredili status Svetega sedeža in Vatikana.

Pomen in zapuščina

Papeške države so pomemben zgodovinski pojav, saj povezujejo cerkveno in svetno oblast v enem subjektu. Njihova uprava, kulturna vloga in diplomatske aktivnosti so močno oblikovale razvoj srednjeveške in zgodnjerazsežne Evrope. Zgodovina papeških držav pojasnjuje tudi dolg in zapleten odnos med cerkvijo in moderno državo ter položaj Rima kot političnega in verskega centra skozi tisočletje.

Ključni mejniki

• ok. 754–756: Donacija Pépina — začetek papeške državnosti
• 9. stoletje: potrditev in krepitev oblasti s strani Karla Velikega
• 1309–1377: Avignonska papeška rezidenca (izguba neposredne prisotnosti v Romanju)
• 1796–1814: Napoleonove vojne in začasna izguba ozemelj
• 1849: kratkotrajna Rimska republika
• 1861: ustanovitev Kraljevine Italije (priključitev večine papeških ozemelj)
• 20. september 1870: vstop italijanske vojske v Rim — konec papeških držav kot velikanske teritorijalne suverenosti

Papeške države so bile skozi stoletja politično, kulturno in versko središče srednje Italije. Njihov padec v 19. stoletju je bil del širšega procesa nacionalnega združevanja Italije in spremembe razmerja med cerkvijo in moderno državo.

Išči po črki