Papež Aleksander I. (ok. 109–116): življenjepis, blagoslovi in evharistija
Aleksander I. je bil peti papež Katoliške cerkve in je po ocenah vodil stolec v Rimu približno v letih 109–116 po našem štetju (ok. 109–116 n. št.). O njegovem življenju se ohranilo zelo malo zanesljivih podatkov; znanje o njem temelji predvsem na kasnejših cerkvenih pisnih virih in tradiciji.
Življenjepis
O Aleksandru I. v sodobnih virih iz njegovega časa ni skoraj nič znanega. Njegovo ime in službovanje sta navedena v zgodnjem seznamu rimskih škofov (Liber Pontificalis in drugi kronični viri), vendar ti zapisi pogosto združujejo zgodovinska dejstva s kasnejšimi dodanimi tradicijami. Po tradiciji je bil rimski škof in pastir mestne krščanske skupnosti v času, ko je Cerkev še utrjevala svoje obrede in organizacijo v obdobju cesarja Trajana.
Prispevki k liturgiji in običajem
V spisih iz 6. stoletja in kasnejših virih je njegovo ime povezano z nekaterimi zgodnjimi liturgičnimi oblikami. Te tradicije Aleksandru pripisujejo, da je v sestavo katehizma ali obrednih besedil evharistije vpeljal določene besede, ki se danes uporabljajo v svetem evharistiju ali svetem obhajilu katoliške maše. Najpogosteje navajajo, da naj bi v obhajilne molitve uvedel besede, ki izvirajo iz Nove zaveze in so pripisane Jezusu Kristusu ob zadnji večerji (npr. besede o kruhu in vinu kot telesu in krvi Kristusovi).
Prav tako tradicija Aleksandra I. povezuje s pričetkom prakse blagoslavljanja domov s sveto vodo – torej z uporabo vode, ki jo blagoslovi papež ali kateri koli duhovnik, kot sredstvo za izganjanje zlih vplivov in za duhovno zaščito družin. Te prakse so postale del pobožnosti in domače religioznosti v zahodnem krščanstvu.
Zgodovinski viri in negotovosti
Moderna znanstvena zgodovina poudarja, da so številne podrobnosti, pripisane Aleksandru I., verjetno poznejšega izvora in odsev razvoja liturgije v 3.–6. stoletju, ne nujno dejanski reformi, opravljeni med njegovim pontifikatom. Glavni vir teh informacij je Liber Pontificalis in drugi srednjeveški katalogi, ki pogosto združujejo zgodovinska dejstva z legendami. Zaradi pomanjkanja sodobnih virov in arheoloških dokazov je težko ločiti, kaj je resnično delo Aleksandra I. in kaj je kasnejša tradicijska pripisa.
Čaščenje in spomin
Katoliška cerkev ga je razglasila za svetnika, njegovo godovanje pa je v različnih liturgičnih koledarjih omenjeno 3. maja. Po cerkveni tradiciji naj bi bil pokopan v rimskih katakombah; natančne lokacije in relikvije so predmet različnih srednjeveških navedb in lokalnih tradicij.
Zaključek
Aleksander I. ostaja figura zgodnje rimske cerkve, katere natančna zgodovinska vloga je deloma zavita v tradicijo. Ne glede na negotovosti v virih pa mu pripisane prakse odražajo pomemben proces oblikovanja krščanske liturgije in pobožnosti, ki je potekal skozi prve stoletja krščanstva.
Sklic
1. ↑ Charles A. Coulombe, Kristusovi vikarji: (NY: Citadel Press, 2003), str. 25.
2. 2.02.1 ↑ Richard P. McBrien, Lives of the Popes: Petra do Janeza Pavla II, (San Francisco: Harper San Francisco, 1997, str. 37).
| · v · t · e | ||||||||
| ||||||||
| aBenedikt IX. se na "Seznamu papežev" pojavi trikrat... bNi Janeza XX niti Benedikta X |
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Aleksander I.?
O: Aleksander I. je bil peti papež Katoliške cerkve, znan tudi kot rimski škof.
V: Kdaj je bil papež?
O: Njegovo službovanje se ocenjuje na približno 109-116 let pred našim štetjem.
V: Kaj se mu pripisuje v spisih z začetka šestega stoletja?
O: V zgodnjih spisih iz šestega stoletja se Aleksandru pripisuje, da je vnesel besede, ki se zdaj uporabljajo v sveti evharistiji ali svetem obhajilu katoliške maše in so vzete iz Nove zaveze ter naj bi bile besede Jezusa Kristusa pri zadnji večerji.
V: Katero drugo prakso naj bi uvedel?
O: Pravijo, da je začel tudi prakso blagoslavljanja domov s sveto vodo, vodo, ki jo blagoslovi duhovnik ali papež.
V: Ali ga je Katoliška cerkev razglasila za svetnika?
O: Da, Katoliška cerkev je Aleksandra I. razglasila za svetnika.
V: Kdaj se praznuje njegov praznik?
O: Njegov praznik praznujemo vsako leto 3. maja.
